MEPI KRŠKO SREBRNA POSKUSNA ODPRAVA NA PRAVLJIČNEM MLJETU

Med 27. in 30.4. je srebrna skupina Naveza, ki se je med poskusno odpravo preimenovala v Pobegle koze, opravila veličastno srebrno poskusno odpravo na najbolj južnem dalmatinskem otoku Mljetu. V treh dneh so prehodili celoten otok od severa do juga, vmes pa še malo pocikcakali z ene strani otoka na drugo, skupno so prehodili vsaj 51 km, se pa spremljevalcema zdi, da so se zaradi kvalitete izgubljanja približali 55km. Doživetja prvega dne je v zapis strnila Maša Planinc:

V četrtek smo se zbudili ob 5.00 , vendar smo z odpravo pričeli šele ob 8.20. Zbudili smo se na celini,  od kod smo se z avtom in trajektom pripeljali do otoka. Odpravo smo pričeli na plaži Blaca, kjer se kljub čudoviti peščeni plaži (še) nismo kopali. Velik del poti prvega dne smo hodili v senci dreves, zaradi preveč zaraščene poti smo morali svojo na zemljevidu načrtovano pot z obhodom po utrjeni poti precej podaljšati. Prispeli smo do vasi Korita, kjer smo na pokopališču našli zvonec ter na novo pripravljene odprte  grobove. Pot smo nato nadaljevali po cesti in žgočem soncu, kjer smo se pregovarjali ali vidimo čez morje nekakšno celino ali ne. Po vasi Maranovići smo si mestecu Okljuke privoščili daljši počitek. Tu smo jedli, lovili ribe in na koncu za počitek zapravili preveč časa. Povzpeli smo se do vasi Prožura, kjer smo pa zares ne samo rahlo zgubili. Po vrnitvi na pot smo morali kar hitro brez večjih postankov prehoditi še kakšnih 5km. V nasadu olj na Babinem polju smo si postavili tabor in za večerjo jedli nudle iz lončka.

Drugi dan je opisala Neja Avsec, ki je med odpravo snemala z GoPro in dronom in ustvarila nepozabne posnetke za cilj odprave – film o odpravi na Mljet.

Zbudili smo se v nasadu oljk ob štirih zjutraj. Bilo je kar hladno. Z Gašperjem sva si skuhala kavo, pospravili smo šotore, si natrpali nahrbtnik in se odpravili na pot. Naš današnji cilj je bilo mesto Kozarica. Pot nas je vodila ob morju, imeli smo zelo lep razgled na morje ter prostrano obzorje. Prehodili smo kar nekaj uval in končno prispeli do znamenite Odisejeve špilje. Ker smo se morali do nje še malo spustiti, smo nahrbtnike pustili oz. skrili kar pri tablah na vrhu. Nato smo se spustili dobrih 300 metrov do špilje. Tam smo najprej pozajtrkovali. Z Gašperjem imava vedno neke »nore« ideje, kaj početi v  Mepi prostem času. V špilji sva zagledala čoln. Najprej sem seveda z dronom naredila nekaj dobrih posnetkov, potem pa sem si šla z dronom tudi podrobneje pogledat čoln ter seveda pot, po kateri naj bi prišla do čolna. Dron je po malo adrenalinski vožnji končno prispel nazaj do nas. Tako sva se z Gašperjem odpravila v špiljo. Pot je bila kar strma, na koncu sva si morala malo z vrvjo pomagati, da sva sploh prišla dol. Oba sva imela pred sabo samo en cilj- vožnja s čolnom. Čoln je bil seveda privezan. Odvezala sva ga in iz njega odstranila kose lesa in kovine. Potem sva imela še en problem. Čoln je bil pretežak, da bi ga lahko odnesla do vode. Lahko sva ga samo rinila. Na tla sva položila odpadne kose lesa ter deske in ga privlekla do vode. Čoln je na srečo imel lesena vesla. Zame je bil eden od najboljših občutkov, ko sva priveslala iz špilje na odprto. Potem sva seveda poklicala še Mašo in Emo in smo tako skupaj nekaj časa ostali na čolnu. Takrat je bila naša glavna pesem iz filmov Pirati s Karibov, tista glavna, tematska  pesem, ki jo verjetno vsi poznamo. Prav tako kot se je počutil Captain Jack Sparrow, ko pluje pod svobodnim soncem, smo se počutili tudi mi. Svobodne.

Vsega lepega je vedno hitro konec. Vedeli smo, da nas čaka še kar dolga pot do našega cilja, saj smo morali vmes tudi prečkati otok. Naš dnevni cilj je bil namreč na drugi strani otoka. Pot nas je naprej vodila po makadamski cesti še kar nekaj časa ob morju. Naša naslednja kontrolna točka je bil kamp Mungos takoj, ko smo prišli na glavno cesto. Tam smo si privoščili tudi pavzo. Z dronom sem šla malo pregledat okolico za kakšno bližnjico. Ker Mepijevci seveda ne moremo hoditi po daljšnici, sem nam izbrala bližnjico. Bližnjica je seveda vsebovala hojo po privat zemljiščih, na koncu pa smo seveda uspešno prišli na tisto pravo pot. Kar dolgo smo hodili po gozdnih poteh, ki so nas vodile gor in dol. Na srečo so bile dtobro prehodne. Videli smo tudi veliko razrite zemlje zaradi divjih prašičev. Vmes smo se dosti ustavljali, delali krajše pavze ter parkrat pomalicali. Končno smo po dolgih urah hoje prišli v mestece Blato. Od tam smo šli po cesti, saj smo si šli pogledat še Veliko jamo ter Blatinsko jezero. Jezero smo si šli pobližje pogledat, spet smo se spustili nekaj dobrih metrov dol. Ko smo šli nazaj gor, sem jaz pospešila. Šla sem nazaj po svoja očala, ki sem jih prej pozabila pri jami, cca. slab kilometer teka. Čakali so me samo 10 min, pavza se jim je prilegla, meni pa je tudi dobro delo malo teka. Tako rekoč smo bili že na cilju. Spustili smo se samo še po hribu navzdol, saj je mesto Kozarica obmorsko mesto. Ta dan smo se utaborili v kampu Lovor. Postavili smo šotor in mrežo ter si skuhali večerjo. Za večerjo smo imeli testenine s paradižnikovo omako. Po večerji sem spustila dron. Zraven nas je bila pa Slatina polje zalito z vodo. Na obali sem opazila čoln in takoj poklicala Gašperja. Nič nismo oklevali, takoj smo šli do čolna in ga »rentali«. Bil je sicer malo manjši kot tisti pri špilji, a smo se vseeno vsi lahko spravili vanj. Našli smo samo eno veslo, za drugo veslo smo uporabili mačeto. S sabo smo imeli še trnke. Ampak notri ni bilo nič rib. Čez nekaj časa smo se potem vrnili na kopno in čoln pospravili nazaj. Potem sva se z Gašperjem odločila, da greva poskusit  lovit v zaliv, v manjše pristanišče mesta. Tudi tu nisva na začetku nič ulovila, potem sva se prestavila bolj v notranjost. Tam je Gašper ulovil nekaj malih kapitalcev. Izkušeni ribič nama je potem svetoval, naj greva na pomol, ki gleda na odprto morje. No ja, res je, da sva takrat videla jate lepih rib, a nisva ujela nobene. Bilo je že pozno, zato sva se vrnila nazaj v kamp. Potem smo pa kar hitro že zaspali.

Ema Kežman pa je zapisala, kako se je odprava z zadnjim dnem zaključila.

Zbudili smo se tako kot  prejšnji dan  že ob 4 zjutraj. Z Mašo  sva pospravili tabor, Gašper in Neja sta si skuhala kavico, potem pa še juho, da smo jo vsi skupaj pojedli, preden smo se odpravili na pot. Vsi smo bili malo zaspani, vendar smo vedeli, da nas čaka samo še ta dan, zato smo še malo potrpeli in začeli z zadnjim dnevom te odprave. Vreme je bil vseskozi bolj oblačno, vendar veter ni pihal in tudi temperature so bile ugodne, tako da je bila hoja manj naporna. V nahrbtnikih smo imeli že manj stvari, tako da nam je tudi to olajšalo pot. Prvi večji postanek je bil pri drugi točki, kjer smo se na plažici ob morju spočili, Neja in Gašper sta se odločila splezati na manjši hrib in malo pilotirati drona. Vstopili smo v nacionalni park, kjer smo hodili večino poti ob morju. Pot je bila bila ožja in le počasi smo se prebijali do naslednje točke, kjer smo pomalicali in ujeli par ribic, ki smo jih seveda vrnili nazaj v morje. Potem smo se počasi začeli povzpenjati in vrhunec dneva je bil razglednik, s katerega je bil izjemen pogled na park in kar lep del otoka. Bili smo tudi atrakcija turistom, saj smo z mačeto strumno marširali kar orto po bregu in ne po poti. Ko smo se spustili,smo se ustavili še v eni jami, ki smo jo raziskali in pred njo pomalicali še zadnje zaloge hrane. Pot smo nadaljevali do Malega in Velikega jezera in ob poti poslušali glasbo ter si počasi že res želeli konca in počitka. Naredili smo še nekaj manjših postankov in srečali tudi nekaj slovenskih turistov, ki so se nam vsi kar malo čudili. Počasi smo le prispeli do zadnje točke. Ta je bila vojaški bunker in kot pravi MEPIJEVCI smo celega raziskali. Prišli smo tudi do topa, ki smo ga malo upravljali levo in desno in se počasi odpravili nazaj po poti, ko nas je s kombijem prišel iskati vodnik Matej. Občutek veselja in pomirjenja nas je popolnoma prevzel in presrečni ter polni novih izkušenj smo se že kmalu vozili do najbližje picerije, kjer smo si privoščili že dolgo željeno pico. Ko smo vse pokomentirali, sporočili tudi domov o našem uspehu in že začeli delati plane za kvalifikacijsko odpravo,  pa smo se odpravili do kampa, kjer smo na hitro postavili šotore in se umili ter kot bi mignil zaspali.

Na Mljetu smo ostali še en dan ter si za nagrado za odlično opravljeno odpravo privoščili malo bolj počitniško obarvano dopoldne pri najljubši točki odprave po izboru udeležencev – Odisejevi špilji. Pobegle koze so se spet spremenile v pirate, malo so poletele po zraku in si privoščile spust do morskega dna, poplezale po skalah ob špilji, poskušale uloviti kakšno ribo in se družile ob prešernem smehu in dobri volji. Maša Planinc , Ema Kežman , Neja Avsec in Gašper Žigante so poskusno odpravo opravili z odliko, še bolj pa so se izkazali kot ekipa in izvrstna družba drug drugemu ter mentorjema. Načrti za kvalifikacijsko odpravo so smeli, v pravem Mepi duhu si Pobegle koze zastavljajo vedno nove izzive in se želijo odpraviti po vedno novih poteh.