Čas prvomajskih počitnic je bil na Gimnaziji Krško in Srednji poklicni in strokovni šoli namenjen vsem, ki so želeli opraviti pustolovsko odpravo na bronasti stopnji Mednarodnega priznanja za mlade MEPI.

 Cilja sta bila premišljeno izbrana in sta bila kot taka logična posledica vseh podobnih avantur, ki smo jih v zadnjih dveh letih izvajali  v mediteranskem svetu sosednje Hrvaške. Raziskovanje  neobljudenih otokov  Silbe in Oliba  je po treningih na Rabu, Lošinju in Dugem otoku pomenil stopnjo višje  zahtevnosti,  kar pa niso občutili le dijaki v fizičnem smislu, temveč tudi mentorja, ki sva morala skrbeti za nemoteno izvedbo in varnost na trasah obeh otokov. Pomisleke glede kač in drugih plazilcev sem odpravil kar na terenu, v družbi štirinožca pa sva  imela voditelja odprav  zaščito tudi pred našimi objektivno največjim sovražniki – klopi, saj so imeli ti zaradi kosmatega motilca pozornosti veliko težav najti človeškega gostitelja. 

Intervju z udeleženci

Po obvezni kontroli opreme in ob zadnjih nasvetih smo počasi zapustili mestno luko v Zadru in se s katamaranom odpravili na Olib. V zraku je bilo čutiti nekaj negotovosti, vsi pa smo že bili pri večernem izkrcanju postavljeni pred zanimivo nalogo – najti nočitev na štartu poskusne odprave naslednjega dne, kar je bilo tudi zadnje skupinsko snidenje dijakov z mentorjema.

  • Kakšni so bili občutki pri iskanju prenočišča pred poskusno odpravo na Olibu? KLEMEN: Občutki so bili dobri, a nismo pričakovali tako neprehodnih in slabo označenih poti. Takrat se še nismo zavedali, kaj nas čaka.

Od jutra naprej so morali  dijaki preživeti dva dni na otoku sami, v odsotnosti civilizacije in popolnoma samozadostni v smislu hrane in pijače, ob vsem tem pa so morali s pomočjo tografske karte najti še številne kontrolne točke in na njih opraviti raziskavo v skladu z namenom same odprave. Pot je postregla z marsikaterim presenečenjem, opremljeni z mačeto in tipično slovensko vztrajnostjo, ki ni dopuščala umika, pa tudi zaraščene poti otoka sčasoma niso več predstavljale resne ovire.

  • Zakaj menite, da so prehodi med zidovi po zaraščenih poteh podobni deželi Narniji? NIK P.: Našel sem podobnost v tem, da nisem videl 10 cm pred seboj in vsakič, ko sem prehodil novo šavje, se mi je odprl nov svet, kar je podobno dogodkom, ki se je zgodil v filmu.

Kuhanje toplih obrokov na prostem in obvezno šotorenje posameznikov, ki do sedaj tega sami sploh niso počeli, bi lahko vzbujalo veliko dvomov v uspeh, a skupina odločnih mladostnikov je naredila svoje z odliko. Na poti so spoznavali tisto, kar so si zadali kot cilj, spoznavali pa so tudi samega sebe.

Žal otok ni izjema in je podobno kot vsi ostali trenutno tarča smeti, odvrženih iz ladij na odprtem morju, kar se vidi na marsikaterem mestu sicer idiličnih zalivov in obale. Prebivalstvo otoka, ki ne presega števila 100, šteje predvsem starejše generacije, ki ljubijo mir in jim za turiste za razliko od sosedne Silbe ni prav veliko mar, je že ob prihodu pokazalo določeno zanimanje za šest prišlekov z enim psom, dan kasneje pa so nam tudi prijazno postregli z nasveti. Močnemu soncu nismo uspeli ubežati, kar je bila tudi največja ovira na poti dijakom, ki so otovorjeni s vsaj desetimi kilogrami težkimi nahrbtrniki v predvidenih vsaj šestih urah dnevno morali priti na cilj prve in druge dnevne etape in tako opraviti poskusno odpravo. Največja uganka vsakemu udeležencu je vedno znova predstavljala razlika med tistim, kar si je skupina načrtovala in tistim, kjer se je potem v realnosti znašla, kar so dijaki premagovali z ustrezno skupinsko dinamiko.

  • Ali ste po srečanju s skoraj meter in pol dolgo kačo v zalivu Draga na Olibu začutili prvinsko divjino idilične narave kako drugače? KAJETAN: Niti ne. Pričakoval sem, da bomo srecali več divjih živali, kot smo jih v resnici. Po pravici povedano –  če ne bi srečali te kače, bi se mi zdelo, da je kaj narobe z otokom.

Prvi dan so raziskovali južni del otoka, drugi dan pa severnega, cilj etape, pomol v vasi, pa je pomenil tudi vrnitev v civilizacijo in odhod na sosedni otok, kjer so se pravila za dvodnevno odpravo ponovila.

Celotna skupina mepijevcev je Silbo spoznala v okviru kvalifikacijske odprave. Analizo vseh pomembnejših zalivov na otoku, sakralnih objektov na otoku in petnajst metrskega stolpa ljubezniv centru vasi, kjer je bil tudi cilj odprave, so dijaki opravili brez težav, izkušnje z Oliba so vsem prišle prav in so se zadnji dan na južnem delu otoka tudi sprostili, saj je bil prav ta del fizično manj zahteven, cilj štiridnevnega pustolovskega podviga pa se je bližal koncu. 

  • Kje ste imeli na kvalifikacijski odpravi na otoku Silba največ orientacijskih težav in kako ste jih reševali? NIK D.: Največ težav smo imeli na poti na najvišji vrh otoka Varh. Rešili smo jih tako, da smo se večkrat ustavili, pogovorili in potem tudi večkrat poskusili priti na vrh.

Za nagrado smo našim mepijevcem po opravljeni prvi odpravi priskrbeli tudi čas za počitek in čas za praznovanje velikega uspeha vsakega posameznika in podviga skupine v apartmajih Maslinski dvori v vasi Silba.

  • Poleg strogega režima pri samostojnem bivanju na prostem ste čas med obema odpravama preživeli v svojem apartmaju na Silbi. Zakaj? NIK P.: Spal sem. Rad spim.

Nekaterim tudi odprava ni bila dovolj, tako da smo celotno zgodbo zaokrožili še s podvodnim raziskovanjem sarkofagov pod morsko gladino, ki naj bi datirali v rimski čas.

Oba otoka v vseh dneh te čudovite dogodivščine sramežljivo prišepetovala, kako preprosto je živeti v sožitju z okoljem, upoštevajoč zakone narave. Vedno znova nam je bilo dano vedeti, naj stvari delamo počasneje in naj sprejmemo tisto, kar že imamo, da sicer  lahko pričakujemo še kaj več, a se bomo za to morali prav vsi zelo potruditi,  saj je prav to tisto, kar nas osrečuje in ima največjo vrednost – majhne stvari, če jih dosežemo s številnimi majhnimi koraki in z veliko vloženega truda. 

Vsekakor celotne zgodbe ne bi mogli spisati brez pomoči Občine Krško, ki nam finančno pomaga pri realizaciji projekta, tako da so tovrstne aktivnosti do nadaljnjega za Mepi udeležence na Gimnaziji Krško zastonj.

 voditelj odprav Matej Mlakar, prof.

Karta treninga

Galerija slik SILBA
Multi lingua »