Tudi popoldansko vijuganje po škofjeloških cestah se more nekje končati. Razlika med drugo in tretjo klopjo našega kombija je očitna, ni pa odločilna. Počasi ugotavljamo, da je razpotegnjena Davča verjetno ena največjih vasi pri nas, če ne celo največja. K cesti, ki se enakomerno leno dviga proti namišljenem izhodišču ture in se oklepa potoka Davče, se priključi kar nekaj stranskih cest, na križišču katerih je človek, ki je prvič tukaj, prepuščen svoji domišljiji orientiranja, ko gleda smerokaze do okoliških kmetij, ki vsaka zase osamelo kraljuje nad dolino. Po glavni cesti te ta pripelje do rdeče planinske table, na kateri uzreš najpomembnejšo besedo dneva – Porezen. Mi še malo podaljšamo naprej in ko zapeljemo na makadam ter z vozilom prečimo potok, se pri kamnolomu po nekaj sto metrih zavemo, da je čas za prisilno parkiranje in obrat.
Na mestu Davških slapov nekateri malce pomočimo noge v potoku, saj bi drugače težko videli zgornji slap. Voda deluje osvežujoče, nenačrtovani vodniški potop na spodnjem slapu to tezo tudi potrdi. Nekako se odločimo, da si za izhodišče zdaj, ko smo si slapove že ogledali, izberemo raje grebenski pristop na vrh hriba, do katerega pa nas loči še nekaj dolgih makadamskih kilometrov, do katerih pridemo po cesti v smeri Cerknega. Poslušamo Queene – live edition v kombi-izvedbi gorenjsko-posavske naveze, amortizerji se tresejo, tudi makadamska cesta, ki se vleče, in vožnja, začinjena še z nekaj sto metrov vzvratne vožnje ob srečanju s tričetrt lokalne kmetijske mehanizacije na odrezani cesti, postane zabavna že zaradi tega, ker se prav do konca ne ve, kaj sledi.
Vse se konča na idiličnem mestu – travniku, kot nalašč za načrtovano bivakiranje na prostem, ki ga zapustimo dokaj hitro, saj se sonce že spušča proti vrhovom na zahodu.
Pot k vrhu je narisana v neki idealistični podobi sredogorja, vmesni vrh Medrce obidemo po levi po poti, na planini pa se zavemo, da nas bodo do vrha za elektrificirano mejo pozdravljali prežvekovalci.
Ko svetlobo počasi spodriva mrak, dosežemo vrh.
Čeprav je koča nedaleč stran, se nam tja kaj prida ne mudi, fotografski eksperimenti v temi dajo zanimive rezultate. Po večerji se dogovorimo za prenočevanje pred kočo, pred spanjem pa še enkrat na vrh. Ura že presega polnoč, ko s teleskopom na vrhu Porezna poskušamo videti še kaj več kot le luno, ki crkuje. Okoli ene ure se spravimo v šotore, veter je namreč premočan, da bi uživali na prostem. 
Zjutraj me zbudi pasji dvojec, ki opravlja vlogo čuvajev kar v ležečem položaju. Tudi njima še ni za vstati, ko nekaj pred pol šesto opazita neznano gibanje v smeri razgledišča sončnega vzhoda.
Začuda ga mlajša polovica udeležencev, ki jo je bilo zvečer najtežje spraviti k počitku, prespi. Zjutraj ležerno postopamo po grebenu Porezna, nato pa se le spravimo k izdatnemu zajtrku, kjer nam oskrbnica pusti v loncu bistveno več čaja kot ga plačamo. Pred kočo se nabere že nekaj dnevnih planincev, pojavi se tudi nekaj pasje družbe, ki povzroči med našima štirinožcema dodatno vznemirjanje, tako da je to znak za odhod.
Spust opravimo najprej po cesti, nato pa z vzponom na vrh vzpetine Medrce, od koder je na vrh Porezna verjetno najlepši pogled in kjer lahko vidimo še ostanke bunkerjev, turo dodatno obogatimo. Pri avtu je kar nekaj idej, kam naprej ta dan. Od Franje nas odvrnejo tam številna parkirana vozila, za Črni vrh pa je premalo volje, saj je predlog kopanja pri Martinčkovi skali preveč mamljiv. Tam na temperaturo vode skoraj vsi kmalu pozabimo, skoki v Soro in raziskovanje kanjona reke dajejo celotni odpravi končni pečat avanture. Malce utrujeni in malo neprespani razmišljamo vsak pri sebi: kam gremo naslednjič?
