Matic F.
1. dan
Dan smo začeli v Velikem Podlogu, kjer smo najprej 15 minut čakali organizatorje, ki so zamujali. Zame je to pomenilo še dvajset minut več čakanja, saj sem prišel toliko prej. Tisti, ki so opravljali Mepi odprave, so odšli pred nami, zato sem imel še čas pojesti sendvič. Hodili smo po hudo razritih poteh Krakovskega gozda in še malo po asfaltu, v vsakem primeru nam je bilo prevroče. Za naslednje leto predlagam nakup prenosnih ventilatorjev. 🙂 Kasneje sta se oblikovali dve skupini, ena je šla po zahtevni, druga po lahko poti. Bil sem edini fant, ki je šel po lažji poti, ostali fantje so v rekordnem času prišli na vrh in nas potem čakali dve uri. Prav jim je. 🙂 Pri Štembuhu smo se raztovorili, jedli čevapčiče in lubenice. Matic Plevanič je razpisal peticijo o enakovrednosti urhov in žab oziroma da je oboje eno in isto. Postavili smo šotore, naš je bil postavljen najslabše, dokler ga ni postavil še Svarun. Pozabil sem omeniti, da smo se ustavili v Kostanjevici, kjer smo igrali odbojko. Najbolj se je za igro žrtvoval profesor Matej Mlakar. Vsak, ki je hotel, se je lahko namočil v Krki. Jaz sem nabiral školjke. Zvečer smo jedli domačo salamo in se med sabo lepo podružili.
Maja
2. dan
Zjutraj smo imeli budnico ob 5.30, po mojem mnenju je bila sicer malce pretiha in prekmalu. Potem smo se najedli in gledali Matica P, ki je ocenjeval šotore. Z nobenim ni bil ravno zadovoljen, zato je bila najvišja ocena 7. Potem smo se odpravili proti Trdinovem vrhu in Koči na Gospodični. Ravno pred vrhom nas je dobil dež. Ob koči smo vedrili in čakali bronasto odpravo. Skupaj z njimi smo se potem odpravili proti Vahti. Razpakirali smo in skupina Mesne jagode je pripravila večerjo. Vesela sem, da je Luka naredil fafle, ker je bil riž rahlo defekten. Vsi smo se razveselili novice, da se bomo končno lahko stuširali. Po večerji je sledil fuzbal. Igrali smo fantje proti dekletom in kljub temu, da so zmagali, bi se lahko malo bolj potrudili. Rezultat na koncu je bil 10:6. Na koncu smo si zaslužili še en tuš in se odpravili v šotor, ki ga je Kaja za naju s Pio zelo lepo postavila.
Matic K
3. dan
Naš dan se je začel okoli sedme ure, nekateri fantje pa smo se zbudil malo prej. Seveda sta nas pričakali najboljši budnici: mraz in Radio Veseljak. Po zajtrku smo si nato napolnili vodo in se za večino drugič, za določeno trojico pa šestič znašli na prelazu Vahta. Po prečkanju prelaza se nam je odprl prelep razgled na Belo Krajino. Pot nas je vodila čez Semič, najmanj imena vredno občino po mojem mnenju, in nato po lepo urejeni makadamski in gozdni poti do našega cilja – Planini pod Mirno goro. Manjša skupinica je cilj malenkost zgrešila in (baje) šla kar do Mirne gore. Za spremembo me ni bilo med njimi. Za kosilo smo jedli dobre makarone s paradižnikovo omako in manj dobre (surove) kotlete, ki sta jih pripravila Masterchefa Gašper Ž in Aleks. Po kosilu se je Outsider tabor spremenil iz planinskega v zastonj delovno silo. Bili smo prisiljeni v delo na črno (zlagali smo drva) v zameno za limonado in piškote. Čeprav je bilo pod prisilo, je bilo vredno. Medtem so se vrnili srebrni Mepijevci, zato smo po posladku začeli prvi res skupni projekt vseh Outsiderjev – igro Skriti prijatelj, ki se bo vsakemu razkril zadnji dan tabora. Nato smo imeli do spanja tri ure prostega časa. Day 3: over.
Gaja
4. dan
Ko zapoje zvonček v uri, prebudi se Maček Muri in tako smo se vsi ob 5.40 na punk verzijo Mačka Murija prebudili tudi mi. Počasi smo se odpravili na začrtano pot, nato pa smo jo začeli ustvarjati kar sami. Tokrat nas za spremembo niso lovile muhe ampak ose. Matica F so pičile kar sedemkrat. Ko smo z vročo žlico opekli pike in jih namazali z aloe vero, smo se odpravili naprej, čez pol ure pa smo se ponovno ustavili in pojedli kruh s salamo ali z marmelado. Na poti smo srečali prijazno babico, ki nam je ponudila vodo, a ni mogla verjeti, da gremo peš iz Krškega na Krk. Saj tudi jaz to še vedno težko dojamem. Prišli smo v tabor in si postavili šotore. Hoteli smo se it kopat v Kolpo, a je kuhanje kosila trajalo toliko časa, da je zmanjkalo časa za kopanje. Je pa bilo kosilo odlično pripravljeno, med čakanjem se nismo dolgočasili, ampak smo igrali ukulele in peli. Mi smo prav uživali, tisti, ki so nas poslušali, pa najbrž malo manj. Zvečer se odvila borbena igra roverčka, lahko bi rekli, da je bila zelo borbena. Po zlomljenem zobu se je z izenačenim rezultatom tudi končala. Za konec smo spili odličen zeliščni čaj z domačimi (upamo, da tudi legalnimi) zelišči, ki sta nam ga prigarala vodnika Matej in Gašper.
Marko
5. dan
Jutri se je za nekatere začelo že ob štirih zjutraj, saj so s teleskopom opazovali zvezde, za preostale pa ob sedmi uri. Budnico je kot vsak dan opravil Matic, nato pa smo vsi, razen Žana in Gašperja, ki sta šla na jutranji tek, pojedli zajtrk. Onadva sta imela zajtrk malo kasneje. Po zajtrku smo pospravili šotore, napolnili steklenice z vodo in odšli na pot, ki je bila danes zelo kratka. Ko smo prispeli v kamp, smo odložili stvari, si malo oddahnili, nato pa odšli na raft. V kampu je ostal samo Gašper R., ki je rekel, da ne gre raftat, ker bi nas rad med veslanjem po Kolpi posnel z dronom. Fantje smo se razdelili na dva čoln, na enem čolnu pa so bile punce. Med veslanjem so vodniki opazili našo tekmovalnost in nam predlagali tekmo. Na koncu je zmagal naš čoln, s tem smo vsak za svojo skupino priborili 5 točk. Malo preden smo prišli do mesta, kjer naj bi vrnili čolne, smo pri kampu pustili Merino majčke Žana, Matica K., Majo ter Pio, saj so bili zadolženi za kuho. Ob vrnitvi nazaj v kamp smo zato že imeli skuhano kosilo, ki je bilo odlično. Kmalu zatem, ko smo prispeli nazaj v kamp, se je ulil dež. Po dežju so se ostali ši kopat, jaz pa sem ostal v taboru in risal. Ko je ura odbila 8, nas je vodnik Matej povabil k učenju vozlov, nato pa je bil čas za šmorn. Po večerji je bila ura že toliko, da je napočil čas za spanje. Lahko noč.
Neja
6. dan
Jutro se je začelo brez budnice, ker je bil naš Maček Muri v gostilni. Po zajtrku smo izvedeli, da ima naša Tjaša korono. Preden smo se odpravili na pot, smo ji zapeli vse najboljše, saj ji pred par dnevi, ko je praznovala rojstni dan, nismo uspeli vsi skupaj zapet. Prvi del smo prehodili po asfaltni cesti. Vsak si je za svojo skupino priboril 5 točk, saj smo med potjo zavili do kapelice Sv. Vida in pozvonili. Kmalu nas je dobil dež. Ustavili smo se pri izviru, kjer so se nekateri kljub dežju kopali. Seveda vse za točke. Na poti smo se ustavili v jami, kjer smo pomalicali in malo raziskovali jamo, za dodatno destinacijo dneva smo izbrali še grad Kostel. Zaradi našega šarma smo si priborili brezplačen ogled filmčka o zgodovini gradu. Tudi tukaj smo kupili “tisti” ledeni čaj. Po gozdu smo se odpravili do Fare, kjer smo se utaborili. Skupina Mesne jagode je pripravila odlično kosilo. Po nabiranju vej in lesa za “mini” kres, so se fantje izkazali v šiljenju palic. Ko se je zmračilo, je kres zažarel, z njim pa tudi koruze in mokra oblačila. Tako smo se ib ognju greli in peli, dokler nas ni premagal spanec. Imeli smo še tekmovanje v sudokuju, ki ga bomo končali po kresni noči.
Aleks
7. dan
Dan se je začel z donenjem bosanske budnice “Ustaj!” v naših ušesih. Po hitrem zajtrku smo se še malce ogreli ob ugašajočem ognju, nato pa se odpravili na pot. Po poti nismo pozabili posneti kratkega videa, v katerem smo predstavili naš nov umotvor “Dixi čelendž”. Zaenkrat je zmagovalec Svarun, vendar še vedno nismo pogledali fotofiniša. Zatem smo končno pričeli s hojo. Za danes smo imeli namen prehoditi kraljevsko etapo dolgo 27 km. Pri Petrini smo prečkali mejo in prvič stopili na Hrvaško. Vzpeli smo se v breg. Pod vodstvom Matica F in Timoteja smo s super tempom prišli do vrha. Spustili smo se v Delnice. Poiskali smo točko premora za daljši postanek in si postregli z malico. Mesto je delovalo zapuščeno, dokler nismo zaslišali prepira nekega para. Ko smo se najedli, smo se odpravili v Lidl in po hitrem nakupu nadaljevali s potjo. Po poti smo preizkušali naše orientacijske sposobnosti in po skupinah izmenično vodili odpravo. Nato smo končno prišli v naš kamp. Tisti, ki jim ni bilo treba kuhat, smo se namočili v Lokvarskem jezeru. Vrnili smo se ravno pravi čas za večerjo. Po igri odbojke smo se počasi napotili spat.
Luka
8. dan
Jutro se je začelo s pozno budnico šele ob 8.uri. Pojedli smo zajtrk in začeli z olimpijskimi igrami. Imeli smo šest disciplin: met frizbija, met klade, nošnja klade, odbojka, tek po jezu navzgor in plavanje. Vse so bile zanimive in zabavne čeprav z malo čudnimi pravili. Po olimpijskih igrah je bil čas za dopoldansko plavanje v jezeru. Ob približno 12.uri smo zapustili kamp ter pričeli z današnjo 7.5 km dolgo potjo. Po poti smo spet izmenično vodili odpravo. Ogledali smo si še sicer zaprto kavbojsko vas, v kateri smo Matic P, Rok in jaz streljali s fračo. Pot nas je pripeljala do drugega jezera. Gašper Ž, Rok, Jan in Aleks so pripravili odlično kosilo, medtem pa smo Matic P, Brin, Neja, Žan in jaz pripravili ogenj. Bil je zelo visok, gorel pa je še dvakrat višje. Danes ni bilo ravno veliko časa za kopanje, zaradi česar smo se Gašper Ž, Jan, Rok in jaz šli na večerno telovadbo. Tričetrt časa smo sicer ostali samo gledali Gašperja. Ko smo se vrnili, je nestrpni Matic P že zakuril ogenj, tako da smo mi štirje vse zamudili. Za posladek smo pekli banane s čokolado, jaz sem sicer samo pojedel svojo nepečeno banano. Po večernem obisku stranišča ter poslušanju pesnikov Jana in Roka smo počasi zaspali, tokrat šele ob 10.30.
Ema
9. dan
Dan se je začel z našo najljubšo budnico Maček Muri, sledil pa je še Medo Brundo. Zbudili smo se bolj počasi in po pakiranju stvari smo se odpravili na zajtrk. Naša sopotnica Gaja si je malo skrajšala pot in nas po zajtrku zapustila. Zdaj nas je ostalo samo šest deklet. Počasi smo se odpravili na pot. Kmalu je sledil dokaj strm vzpon in res sem upala, da je zadnji. Ko smo prilezli na vrh, je sledila orientacija. Pričakovanja so se počasi stopnjevala in komaj smo čakali, da na obzorju zagledamo dolgo zaželeno morje. Kar nekaj časa smo hodili po precej zahtevni makadamski poti in končno zagledali lepo se razprostirajočo modrino. Malo smo še pomalicali in nato hitro nadaljevali pot. Začeli smo se spuščati. Verjetno bi me morale boleti noge, a sem bila tako navdušena, da smo tako blizu cilja, da se na bolečine nisem ozirala. Kmalu smo prispeli do mostu, ki smo ga morali prehoditi. Osebno se bojim višine in mi ta zadnji del ni bil najbolj všeč, a ko sem gledala obzorje, je bila razgled res lep in sem na strah kar pozabila. Malo po končanem mostu nas je na parkirišče prišel iskat naš eden in edini Jože, ki mu po dolgem tednu res dolgujemo veliko za vse storjeno. Medtem ko smo čakali prevoz do našega prenočišča v Njivicah, smo pojedli kar dve lubenici. Eno smo si kupili sami, četrtino pa si je s svojim šarmom priboril Matic. Ko smo se zbrali na ranču, je skupina Urh je žaba s pomočjo ostalih Outsiderjev pripravila kosilo. Postavili smo šotore in se najedli ter se po manjših pripravah končno odpravili do morja. Lepo smo se okopali, stuširali in po težkem tednu res uživali. Voda je bila odlična, ravno prave temperature za osvežitev in plavanje. Občutek zadovoljstva ob zaključku je bil res dober. Po kopanju smo imeli še nekaj časa za raziskovanje mesta. Vsak je šel malo po svoje, a verjamem, da smo se imeli vsi zelo fajn. Lepo smo se napotili do našega ranča in še malo povečerjali. Malo smo se še pogovarjali in skupaj uživali ter se nato odpravili spat. To je naša zadnja noč skupaj. Iskreno povedano sem se hitro navadila na rutino tabora in bom pogrešala naš taborni ritem, vse pogovore in avanture, ki smo jih doživeli skupaj. Družba na taboru mi je bila zelo všeč in komaj čakam, da se še kdaj srečamo in skupaj uživamo.