Tokrat so šli mepijevci Krškega v gore. Sneg in nizke temperature zjutraj so nas še dodatno podžgale, da se dvignemo nad mejo, ki je ločevala meglo v dolini od jasnine zgoraj. Če je še kdo dvomil, da bomo srečali planine nad Tržičem v zimski preobleki, mu je bilo že na 1000 metrov jasno, da so gamaše nujen in obvezen del opreme na sveže zapadlem snegu. Gaz, ki se je vila iz doline do doma, ni nikomur delala posebnih težav, a tisto glavno pa se je začelo nad kočo…
Za orientacijo smo uporabljali DTK karto za območje Košute 1:25000, ki jo odprete v Google Earth aplikaciji.
Vstal sem se zgodi. Prezgodi, bi že skor reku de okol 5.00, se spakiru in se v vsej mrzloti, katero lahk ta kotiček sveta v tem času spravi skupaj, odpravil do šole, se vsedel v avto skupaj s še 4 drugimi (Janc,Javeršek, Mlakar in Španova) ter v dolgčasu preživel 90 min dolgo vožnjo na drug konec Slovenije.
Ko smo prispeli do našega cilja smo se 3 dijaki odpravili na pot v hrib (začetna višina: okoli 1000m). Komaj smo zavili za prvi ovinek, ko je imel Janc izvrstno idejo it s ceste in v lokalno hosto. Nevem zakaj ni noben rekel, da je to slaba idejo ampak smo mu slepo sledili ter se slepo izgubili čez 10 min. Pravo pot smo našli po večih minutah gazenja, čez do kolen visokem snegu. Pot naprej je bila bolj shojena z očitno manj snega in z očitno več ljudmi, večinoma starejšimi občani naše države. Po niti ne tako dolgo (kaki uri) spo prispeli do koče/počivališča/gostilne/prenočišča na višini 1444 metrov.
Po kratkem premoru in kratki razlagi, da bom dobil obljubljene štrulkje ko se vrnemo smo se odpravili. Ampak šele potem ko sem jaz pusil nahrbtnik v kolibi in pomembne stvari prepustil, da so jih nosili drugi. MUAHA MUAHA MUAHAHAHA moj načrt, da se delam prezmatranga za nadaljevanje je bil sila uspešen. Naprej je (vsaj za mene) bilo lažje (dobesedno in metaforično). Sprehodili smo se čez manjši hribček. A ko sem vprašal kam mislimo zlesti je Mlakar samo pokazal na najvišji vrh v vidni razdalji. F***, ja nč upimo na najboljše in pejmo naprej, sej mislim no, ka bi sploh lahko šlo narobe?.
Po strmih vzponih, hoji malo preblizu roba in ponavljanjem v glavi “ne gledat dol” smo prišli na vrh in se odpočili. Ob tem trenutku sem se zavedal, da ni druge opcije kot pa da gledam dol, drugam se sploh ni dalo gledati. Ampak bil je čas za veselje, prišli smo na vrh, se slikali in sedaj gremo nazaj v dolino nede?
Odgovor je ne. Mlakar je samo pokazal na še višji vrh in začel dolg pohod čez greben v tisto smer. Prišli smo na vrh (2086m). Spet. Vprašanje je bilo kako priti dol, saj očitne poti ni bilo. “Ja po riti se bomo dol spustili.”, mislim da mi ni treba povedati čigava ideja je to bila. Obrnili smo se šli malo nazaj in da, spustili smo se skoraj po riti po ne najbolj strmi strani, v snegu, ki je segal do riti in se rad udiral in po megli, ki je preprečila, da si videl več kot 10m pred sabo. Fun times.
Po napornem spustu (ob tem času se je že začelo nočiti) smo spet prispeli do krčme. Usedli smo se na toplo, naročili čaj in obljubljene čokoladne štrulje, ki naj bi zagotovili, da je bila odprava vredna truda. Na izbiro sem imel sirne in borovničeve štruklje….. skakal sem od veselja (vzel sem borovničeve)(dobr de smo mel seboj dost čokolade in podobnih stvari in salame pa špeha).
Ko smo se odpravili je že bila krepko tema in smo se s pomočjo svetilk spustili nazaj. Pot je bila razen izjemno veliko padcem mirna. Prišli smo do avta, se usedli noter in se odpeljali domov. Štruklji so bili krepko pod pričakovanjem najbolje opisani, kot meh.
Domen Gunčar Žnidaršič
