2.10. 2022

Kočna (2540m)

Prečenje Kokrske in Jezerske Kočne

  • Dolžina ture

    7 ur in pol

  • Težavnost

    Zelo zahtevna tura, vzpon po brezpotju do bivaka, plezalni del čez Kočni in spust nazaj h Suhadolniku čez Grdi graben

Sled iz zraka

Poročilo

Jutranji vzpon na Kočno je spočet z napako. Odsek https://mapzs.pzs.si/section/442 na strani Pešpoti PZS se izmika očem in čeprav stojimo prav tam, si ga lahko le predstavljamo, zato se oblikuje pot kar sama v zavesti obeh pohodnikov. V spodnjem delu strmo vlako zapustita malo prepozno in smer popravljata v desno z lepo gozdno prečko, za katero je poskrbela divjad. Ta jo pripelje do prve izrazite jase in nato še do hudourniške grape. To prečita in se usmerita strmo po pobočju navzgor. Na težko prehodnem melišču je z višino vedno več podrtega drevja, ki leži vsepovprek. Nedostopnost terena je izrazita. Ko se dvigata in plazita čez vse ovire, je jasno, da poti tukaj ni in je že nekaj let ne more biti. Brezpotje z naravnimi ovirami se v zgornjem delu konča s skalnim skokom. Nekaj deset metrov plezanja se lotita v prepričanju, da bo to odločilna poteza za prehod na pot, ki jo iščeta. Ko ga že skoraj preplezata, se nekje na sredini na levi pojavi srhljivo vabljiva travnata prečka v gozd. Odzoveta se instinku in splezata nazaj v temačno strmo smrečino. Dvomi o uspešnosti prehoda skozi gozd s vsakim korakom postajajo vse večji. Začuda ju po nekaj deset minut lomastenja pričakajo zarjavele jeklenice, ki so v veleslalomskem slogu potegnjene čez pobočje, čeznje pa podrta hlodovina iglavcev, pod katerimi se razraščajo skoraj meter visoke koprive. Prehod najdeta prav tam, saj drugje tudi ni možno iti. Na levo opazita nekaj, kar spominja na sledi divjadi in se čez skalovje povzpne v svet, kjer se začuda da hoditi brez plazenja po tleh pod debli. Kar odahneta si, ker vesta, da bosta prišla ven iz tega navpičnega labirinta, ki je nastal pred leti zaradi divjanja narave. Iz gozda prideta na višino okoli 1650m, ugledata strme trave, možnost prehoda pa se ponudi tik pod stenami, kjer ugledata celo en možic. Prečita grapo, pomikata se nekako desno gor strmo po travah, med katerimi se tu in tam pojavi tudi kakšen oprijemljiv stop. Nadaljujeta do ostenja desno, nato pa v travni prečki prestopita do dela, kjer zavijeta navzgor proti bivaku. Vesta, da bosta čez nekaj minut pri bivaku, kjer se bo avantura s premaganimi 900 višinskimi metri na razdalji dveh kilometrov na odseku skrivne poti 442 končala. Za njima se odpira pogled navzdol proti kmetiji Suhadolnik in proti ostenju Kalškega grebena. Nad njimi se začenja divji skalni svet Kočne. Tam, kjer se markirani svet šele začenja, imata vtisov že dovolj za ves dan. Pot na Kokrsko Kočno bi lahko označila kot težavno zaradi plazovine, ki jo je potrebno prečiti. Da se temu izogneš, slediš Dovškemu plazu navzgor po levi strani kolikor se le da, se priključiš markirani poti čim kasneje, saj je ta na drugi strani (https://mapzs.pzs.si/section/256). V pretirani želji zapustiti razrit teren to storita prekmalu. Na planinskih markacijah do vrha ni posebnih težav, plezanje pa označeni poti brez varoval levo od grape je lahkotno in uživaško. S sedla na vrh je pot dobro zavarovana, jekleni deli pa nekako jemljejo pristopu prvinskost, ki jo ima pohodnik do tja. Na vrhu malo pihlja. Opazita, da pred njima nekaj dni ni bilo na vrhu nikogar, saj sledi v nekaj dni starih snežnih zaplatah ni. Na vrh najvišje točke, Jezerske Kočne, vodi zavarovana plezalna pot (https://mapzs.pzs.si/path/30808), ki je le na nekaj odsekih zelo zahtevna, pa tudi pretirano zračna ni, tako da večjih težav nimata. Vrhove gora je pobelil sneg in vsi nad 2300m imajo že manjše neizrazite bele kapice . Tehnično najzahtevnejši je sestop z vrha po Kremžarjevi poti, kjer se pojavljajo številne snežne zaplate in stop postane nestabilen, saj sneg podrsava ob skalno podlago. Kremžarjevo zapustita na Dovški škrbini, ko se spustita na Zgornje Dolce, od tam se na idiični kotanji Spodnji Dolcev odpravita po delno zavarovani označeni poti skozi Grdi graben nazaj v dolino. Spust opravita po zahvtevni poti skozi Taško, pri Suhadolniku pa počakata preostalo tretjino sodelujočih, ki se vrača s samostojne ture na Grintovec. Prvi sendvič pojesta po skoraj sedmih urah ture in to na cilju. Apetit se vrača, prej pa je bilo dražljajev na turi preveč. Očitno so bili pomembnejši kot hrana.

© 2022 Mepi Krško

Multi lingua »