Na Špičasti vrh, Kislico in Stenico 4.12.2021

MEPI na zadnjem orientacijskem pohodu letos Udeleženci programa mednarodnega priznanja za mlade (MEPI), ki ga v Posavju izvajajo na Srednji šoli Krško, so se po številnih izletih, akcijah in izvedenem pustolovskem taboru v naravi letos še zadnjič podali v novo, tokrat orientacijsko avanturo. Snežne razmere v Savinjski dolini, kjer se trenutno z višino jesen prelevi v zimo, ravno dopuščajo obisk hribov nad Vitanjem. Ti se ponekod dvigajo nad 1000m in so v zimskem času kot nalašč namenjeni mlajšim pohodnikom, ki se še učijo samostojnega gibanja v naravi po manj znanih označenih in neoznačenih poteh. Skupaj z vodnikom planinskega društva Brežice in koordinatorji programa MEPI Krško se je dvanajst pohodnikov odpravilo na krožno pot na grad Lindek in Lindeški slap, ki se je nadaljevala na greben Špičastega vrha, od tja nedaleč naprej na Kislico (994m) in še na najvišjo točko ture – hrib Stenica (1091m). Skupno so ta dan premagali okoli 1000 metrov višinske razlike, prehodili dva grebena v dolžini 15 do 17 km, kar je bilo odvisno od kvalitete in konkretnosti izgubljanja, saj so trening opravljali ločeno v svoji bronasti ali srebrno-zlati skupini. Celodnevno pohajkovanje so zaključili ob večerni zarji v prešernem vzdušju v (pred)pričakovanju Sv. Miklavža, ki je bronaste udeležence, ki s orientacijo z vsemi nalogami vzorno opravili, nenadejano obdaril v Sabininem in Andraževem stolpu, srebrno-zlati pa so se morali zadovoljiti s tem, da so ob izjemnem sončnem zahodu, ki ga lahko podarijo samo večeri pred Miklavžem, po potkah nad Frankolovim uživali kilometer ali dva več.

Poročilo bronaste skupine

Kislica in Stenica Na precej hladno decembrsko jutro smo se v soboto, 4. 12. 2021, odpravili na trening. Ob 7.uri smo z avtom in kombijem odšli proti naši začetni točki pohoda, kamor smo prišli okoli devete ure. S pohodom smo začeli razdeljeni na dve skupini. Bronasti Mepijevci smo se najprej odpravili proti Lindeškem gradu, srebrno- zlati pa proti Stenici. Najprej smo približno 1 kilometer hodili po ravni poti, nato pa se po bolj strmi poti povzpeli na grad Lindek, kjer smo imeli prvo točko. Grad je bil v ruševinah, je imel lep razgled na okolico. Tam smo se slikali in posneli, nato pa se spustili v dolino. Po spustu smo prišli do manjšega ribnika ter po dolini nadaljevali pot do Lindeškega slapu, ki je bil naša druga točka. Slap smo si ogledali tudi od bližje, naredili nekaj slik, se posneli in nadaljevali pot. Od tam smo se strmo povzpeli do makadamske poti, kjer smo se za kratek čas izgubili, nato pa vseeno po najbližji možni poti prišli do tretje točke, Špičastega vrha, kjer smo imeli malo daljši postanek za malico. Od tam smo se povzpeli na Kislico, ki je bila naša četrta točka. Ob vzponu je naraščala količina snega in se nižala temperatura ozračja. Sneg je bil ravno pravšnji za delanje snežnih kep, zato smo ga za to tudi izkoristili, saj smo se na poti do Kislice kepali in si tako še razvedrili pot. Od vrha smo se spustili do pete točke, Sabininega stolpa, kjer smo se spet ustavili za malo dlje časa. Od tam smo pot nadaljevali po grebenu in se po približno 500 metrih hoje strmo spustili v dolino do korita ob travniku, kjer je bila šesta točka. Po kratkem postanku smo se spet strmo povzpeli do makadamske poti, po kateri smo hodili nekaj časa, dokler nismo zavili ostro na desno in smo še malo hodili po poti. Višina snega se je z vzpenjanjem spet višala. Ko se je pot končala, smo se začeli zelo strmo vzpenjati na greben Stenice. Velika količina snega, strm naklon in spolzka površina so nam oteževali vzpon. Ko smo prišli na greben, smo ugotovili, da moramo pohiteti, ker se je začenjalo temniti. Večina nas je imela obutev zaradi visokega snega premočeno, kar nam je še bolj otežilo hojo. Ko smo prišli na vrh Stenice, smo pri Andraževem stolpu, naši sedmi točki, imeli kratek postanek. Tam smo naredili še nekaj skupnih slik in nadaljevali pot. Z vrha smo se spustili po grebenu do točke 8, kjer je bila na drevesu obešena delno raztrgana slovenska zastava. Pri njej smo se posneli, ko smo zapeli slovensko himno in nato hitro nadaljevali s hojo. Ker se je že hitro temnilo, smo deveto točko preskočili in se po gozdni cesti odpravili do točke, kjer nas je čakal kombi. Vmes smo zgrešili pot, po kateri bi se morali spustiti, zato smo se malo pozneje spustili po strmem bregu do ceste, kjer nas je čakal kombi. Ko smo prišli na cilj je bilo zunaj že zelo temno in smo morali uporabiti luči. Do kombija smo prišli okoli 17.ure. S kombijem smo se odpeljali do malo nižje točke, kjer je bil še avto in se nato odpravili domov. V Krško smo prispeli okoli 19 ure. Trening je trajal približno 8 ur,prehodili smo 15 kilometrov in naredili skupno 1000 metrov vzpona. Jaka Cerjak

Poročilo zlato-srebrne skupine

Kako katastrofalno zamočiti trening in se popolnoma osramotiti :,-) V soboto, 4. 12., naša srebrno-zlata skupina Jan Kos orientacije ni vzela dovolj resno in smo šli le na sprehod. Po štartu smo se napotili do prve točke, ki smo jo našli in se ob njej slikali, nato pa so se začeli problemi. Nisem se osredotočal na pot narisano na zemljevidu, zaupali smo Google Maps, ki je kazal pot mimo druge točke, s čimer se je začelo grozno ponižanje od pohoda. Ker smo se po tem incidentu bolj zanašali na Google Maps kot pa na zemljevid ,ki smo ga dobili in na opis poti, ki smo ga dobili z zemljevidom, nam sreča ni mogla biti naklonjena. Hodili smo tja v 3 dni v upanju, da morda pridemo še do katere točke, vendar nam ni kazalo dobro. Ko smo le prišli na pravo pot, smo srečali mentorja in mentorico, ki sta nam prišla nasproti z druge strani, saj sta hodila po isti poti le da v drugi smeri. Pogovorili smo se, kako se po grebenu prebiti do slapa, kar nam na koncu sploh ni pomagalo, ker smo popolnoma zabredli še pred tisto točko. Še nekaj metrov smo nadaljevali po pravi poti, dokler nismo duše popolnoma predali stricu Googlu, ki nas je peljal okrog točke do jase, kjer smo se ustavili, da smo nekaj pojedli in se med žvečenjem sendvičev odločali, če gremo nazaj na točko, kjer smo najbrž zašli s poti ali gremo naravnost v strmino hriba. Nato smo dobili sporočilo da se bo kmalu stemnilo in da moramo pohiteti in pa da moramo biti na novem grebenu bolj previdni, ki smo ga strokovno narobe razumeli. Razumeli smo namreč, da je to predlog, da preskočimo naslednjo točko in tako smo se okrog po cesti sprehodili do slapa. Na poti smo imeli nekaj srečanj z lokalnimi psi, ki so zelo glasno pozdravili našega Lumpija, ki jim je z največjo radostjo pozdrav glasno vrnil. Ko nam je nehalo v ušesih zvoniti od pasjega laježa, smo prišli do odcepa za slap, ki ga čudežno nismo zgrešili in tako uspešno prišli do naše osme točke, s tem da smo preskočili le 2.,3.,4.,5.,6. in za malo zgrešili tudi točko 7. S slapa smo se spustili nazaj na cesto, po kateri smo priracali do kombija na koncu poti. Tako je izgledal najslabši trening, iz katerega pa smo se veliko naučili. Najpomembnejši nauk je, da Google Maps ni za MEPI planince in da je včasih treba nazaj, čeprav se to zdi grozno. Glede na resnost naše skupine je bil neuspeh neizbežen in kot določeni navigator odgovornost prevzemam nase in se zavedam napak, ki sem jih naredil. Nihče nima vsak dan dobrega dne, bil sem nepozoren ter len, kar je privedlo do večine napak. Vsakdo se izgubi, neumne in nepotrebne napake zaradi izbiranja prve poti, ki jo predlaga Google, pa so popolnoma nedopustne na našem nivoju, zato bomo naslednje treninge vzeli bolj resno, za kar bom poskrbel tudi sam. Pri sebi in pri svoji skupini. Naša resnost je bila postavljena na preizkušnjo in na testu resnosti in zanesljivosti smo tokrat pošteno pogrnili. Verjamem pa, da bomo naslednjič orientacijski preizkus opravili brez težav in da smo se iz te izkušnje vrnili boljši. Ko ti spodleti , lahko obupaš ali pa znova poskusiš. In Mepi ni za tiste, ki obupajo. Žan Kos

Roadbook 

Na parkirišču gremo po planinski poti 14. divizije, ki poteka ob potoku. Po slabem km hoje se na travniku vidijo levo ruševine gradu Lindek, zato poiščemo v gozdu ustrezen prehod na greben, po katerem pridemo do gradu (KT1). Med ruševinami gradu pazljivo, poiščemo prehod skozi luknjo do označene poti in lese, kjer opazimo napis, ki ga bi morali videti na drugi strani. Po poti se spustimo do sedla, na katerem zavijemo levo navzdol po slabši poti, ki nas pripelje do roba ribnika, kjer se spustimo po poti do 9m visokega Lindeškega slapu (KT2). Vrnemo se nazaj do razpotja in se povzpnemo do makadama, ki ga prečimo in po strmi poti čez gozd poiščemo  prehod levo na greben Špičastega vrha (KT3), kjer je lep razgled in naprej do Kislice (KT4). Od vrha se naprej spustimo do Sabininega stolpa (KT5), v katerem pustimo propagandni material za Mepi in tabor Outsider. Spust zaključimo na mestu, kjer je že možen prijeten prehod po gozdu na desno, kjer dosežemo pot, po kateri primemo do korita ob robu travnika (KT6). Pri koritu levo je strma orto-pot po gozdu, ki sčasoma zavije v lažje naklonine bolj levo in se priključi zgornjemu makadamu, po katerem dosežemo križišče z manjšim kamnolomom. Tu zavijemo desno in se postopoma dvigamo po cesti. Ko imamo občutek, da se cesta zarašča, je potrebno po slabši, zelo strmi poti splezati na greben naslednjega vrha – Stenica. Po grebenu po gozdu do vrha, kjer v Andraževem stolpu pojemo vse cukre, ki so ostali, alkohol pa ne!!! Z vrha (KT7) izberemo ustrezno grebensko pot proti Belemu potoku, ves počivamo na klopci ob večji delno raztrgani slovenski zastavi (KT8) in se nato po označeni planinski poti strmo spuščamo v dolino, kjer dosežemo asfaltno cesto, ob kateri je manjše zajetje vode (KT9). Zavijemo levo in se spustimo po lepem travniku z gradom Lindek nad nami. Na asfaltni cesti pod hišami se nekje desno odcepi gozdna pot v graben, po kateri dosežemo izhodišče.

Opomba: beležimo sled in se slikamo na kontrolnih točkah v originalnih položajih in po možnosti pojemo. Če se da, se slikamo tudi s kakšnim kmetom v bližini ali gozdarjem in poizvedujemo, ali se najvišja točka Stenica naglašuje kot žival (steníca) ali kot pomanjševalnica za steno (sténica).

Sled treninga
Kategorije: Treningi