STOGI in OGRADI 2.10.2021

Turo v visokogorje smo izvedli v osrčje Julijcev. Bohinjske gore v pozno poletnem času se intenzivno pripravljajo na jesen in tem krajem bolj značilno zimo, ki že zelo zgodaj zavlada nad gozdno mejo. Topla oblačila so nujna, nikoli ne veš, kaj bo prinesel dan…

Na trening smo odšli 2.10.2021  zgodaj zjutraj ob 5.00. To je bil moj prvi Mepi trening in že samo zbujanje je bilo precej naporno. Na poti do Bohinja nas je večina spala, tako da nas je prava budnica dočakala, ko smo se pripeljali pod planino Blato.

Vzeli smo pot pod noge in se odpravili v planine. Hodili smo približno uro in prišli na planin Krstenica, kjer smo končno imeli prvo malico. Pot smo nadaljevali na Mali Stog. Pot je bila razgibana in počasi smo se prebijali dalje. Družbo nam je delal pes Lumpi, ki je ves čas skrbel za dobro voljo in vzdušje v ekipi.

Na Malem Stogu nas je pričakalo toplo, jesensko jutro. Naredili smo manjši postanek in uživali v razgledu. Odpravili smo se naprej na Jezerski Stog in čedalje bolj se mi je zdelo, da si gora zasluži ime »stok« in ne Stog. Ko smo končno prišli na vrh, smo se po kratkem postanku odpravili na vrhova Adama in Evo. Naredili smo velik del poti in se pošteno nahodili. Vso pot so šli z nami še trije člani iz planinskega društva Brežice.

Iskreno povedano če ne bi bilo njih, ki so nam narekovali malo počasnejši tempo, bi sama verjetno hitro omagala. Počasi smo prilezli na prvi vrh Adam in hitro nadaljevali na Evo. Ko smo se povzpeli na vrh, smo opazili, da se je začela dvigati megla in hitro nas je začel zajemati hladen zrak. Pohiteli smo na Prevalski Stog in tako smo morali stokati še malo. Na vrhu je bil dogovorjen večji odmor. Posedli smo in začeli kuhati kosilo. Odprli smo konzervo hobotnice, ki je nekaj časa stala, saj ni bil nihče zainteresiran, da bi jo pojedel, pa se je javil Lumpi in imel eno najbolj eksotičnih kosil.

Dvignila se je megla in hitro smo se vsi začeli oblačiti.  Postalo je hladno in takrat sem spoznala, da res nikoli ne veš,  kaj ti bo dan v gorah lahko prinesel. Odločili smo se nadaljevati pot proti Lazovškem prevalu, na poti smo se povzpeli in spustili po veliko vrhovih in počasi sem izgubila občutek za čas in ugotovila, da polovice mišic ne čutim več. Ostalo mi je samo še upanje, da smo blizu konca. A seveda to ni pravljica. Čakala nas je še najvišja gora tega treninga, ki je visoka 2087 metrov. To je gora Ogradi. Pot do nje je bila fizično izčrpavajoča. A smo po nekaj mukah in »ogradah« le končno »prilazili« na vrh. Ker sem bila prvič nad 2000 m nadmorske višine, me je čakal »krst« skupine Mepi. Po stari navadi naj bi te dvakrat udarili z vrvjo. Nad tem sploh nisem bila navdušena, a so se me na srečo malo usmilili. Usmililo pa se nas je tudi vreme, megla se je dvignila in videli smo lep razgled. Lumpi se je odločil uloviti ptico, ki mu je na koncu »za malo« ušla. 

Čakal nas je še spust na planino Laz. Ta je bil daljši, kot sem pričakovala. In tako sem nehala čutiti skoraj vse mišice v svojem telesu. Res pa je, da sem se naužila jesenskega, planinskega zraka in lepih pogledov na gore. Prišli smo do poti , ki je vodila nazaj na Blato. To je bila ena redkih poti, ki je bila na tem treningu označena. Po vseh ostalih poteh in vrhovih smo se dvigali in spuščali po poteh za koze ter plezali po stenah za gamse, ampak smo na koncu le prispeli do kombija. Spakirali smo in se na poti domov ustavili še v restavraciji, se najedli in do doma vsi dremali kot medvedi med zimskim spanjem. Na pohodu sem spoznala večji del Mepi družbe in njihove treninge, ki so raznovrstni in pestri. 

Z njimi spoznaš in prehodiš veliko gor in obiščeš res najlepše dele Slovenije, ki jih ne vidijo vsi.
Ema Kežman

Trasa treninga
Kategorije: Treningi