Dan se je začel, ko smo se zjutraj ob 6.30 zbrali pred šolo, vendar smo, ker smo bili prvič na Mepiju, ta podatek očitno napačno razumeli. Tako smo se pred šolo zbrali že ob 5.20. Pot do Val Rosande je bila hitra in tiha, saj smo bili vsi še precej zaspani. Ko smo parkirali, nas je pričakal prečudovit morski zrak. Starejši člani Mepija so nam pokazali, kako deluje virtualna karta, nato pa smo se odpravili na pot. Po petih minutah hoje smo naleteli na čudovit razgled na Trst. Na poti po grebenu smo srečali nekaj koz. Hoja se je nato nadaljevala po dolini, mimo stare železniške proge, ki danes služi kot pešpot in kolesarska steza. Pri razpotju smo se ločili od starejših članov in skupaj s profesorjem odšli proti slapu. Ko smo prispeli do slapu, smo se znova srečali s starejšimi člani in se skupaj po nemarkirani poti spustili do njega. Pri slapu smo se skopali in nato odšli proti cerkvici, kjer smo si skuhali hrenovke in narezali kilogram kruha. Nato smo hodili in hodili – in še hodili. Ko smo vsi prispeli do kombija, smo bili mlajši in neizkušeni člani že precej utrujeni, a še vedno polni energije za ferato. Ferate smo se zelo razveselili, čeprav nismo pričakovali, da bo tako zahtevna. Težje kot vzpon je bilo spuščanje po njej. Kar nas je gnalo naprej, je bil profesor – in pa dejstvo, da se nismo mogli obrniti nazaj. Na koncu ferate smo naredili skupinsko sliko. Pri kombiju smo sneli pasove in odšli pogledat prečudovit sončni zahod nad Trstom. Na koncu smo se odpravili domov, a smo obtičali v zastoju na avtocesti. Imeli smo se lepo, razgled pa je bil vreden vsega trpljenja.

Gal Grmšek