Grosser Hafner

Noč se niti še ni razživela. Na avtocesti se  proti avstrijski meji bliža kombi, v katerem skoraj nihče ne opazi, da pogled na za ta čas presenetljivo prazno cesto ovirajo občasne meglice, ki se bile vozniku zadnjič videne še pred pričetkom vročega poletja, ki se nikakor še noče končati. Radio prekinja, voznik se na dolenjski cesti  počuti kot da bi poslušal frekvence oddaljenega radia Murski Val, kar pa na dogodke v tem dnevu ne vpliva. Prvi omembe vreden dogodek je povezan z bujenjem skoraj celotne flote na zadnjem še slovenskem postajališču na obrobju nekdaj eminentne železarske baze v zgornjesavski dolini in nečesa nepričakovanega  na sicer plačljivem, a tudi toliko bolj usranem stranišču – voznik kombija si za nekaj naslednjih ur zapomni močno obloženo desko, ki se ji je izmaknil zadnji trenutek, in avdio prenos  nemške različice google mapsa v rokah dober meter oddaljenega lastnika, ki je sicer vizualno ločen z 10 mm debelo vezno ploščo v sosenjem boxu iskal pot  proti njegovemu naslovu v zgornjem arlberškem. Glas računalniško generirane navigatorske pomočnice se  brez omejitev širi po celotnem stranišču, avdio prenos je dosti boljši od tistega Radia Krka na analogni FM frekvenci dobro uro pred tem na domačem terenu. Poslušati ga morajo tudi pripadniki drugih verskih skupnosti, ki  ta isti čas izvajajo verski obred.

Pred vstopom v predor Karavanke skupina še zadnjič preveri dokumente, saj ni jasno, kdaj so potrebni za prečenje državnih meja znotraj šengenskega območja. Malo bolj kot to je dorečena višina predornine, ki se ji ne moreš izogniti, če želiš na severno stran Karavank pod zemljo. Na nebu se kmalu prikažejo sledi jutranje svetlobe. Ta odkriva rob gorate silhuete na horizontu, ki niti ni tako zelo oddaljena. Nad njo pa nebo, na katerem je težko najti kakšen spodoben oblak, kar napoveduje lep sončen dan.  Nekaj vprašanj o poti voznik, ki trenutno čuti odpor do navigacije, nameni najbolj prisebnim. Oznak cest, ki vodijo do odcepa Gmund, si ne zapomni, a mu zadošča, da sovoznica pozna rešitev, kar mu zadostuje in ne sprašuje preveč. Večina v kombiju njegove dileme ne pozna, saj posluša svojo glasbo oziroma še spi. Izkaže se, da je Malta prav spodobna vas, v kateri se nihče ne zbuja pred šesto. Mitnice za skoraj 15 km malteško gorsko cesto Hoschalmstrasse se skupina zaradi zgodnje ure (6.11h) izogne (mimogrede: s tem se zgoraj napovedana cena ture na udeleženca zmanjša na 15€), saj na delovnem mestu ni nikogar, zelena luč ob cesti pa odpravi še zadnjo oviro do najvišje ležečega avstrijskega 160m visokega jezu Konbreinsperre, ob katerem leži tudi Malta Tal hotel, ki ponuja brezplačno parkirišče. Številne slovenske registrske tablice v torek zjutraj dokazujejo, da se Slovenci radi vozimo v hrib, sploh če za to ni potrebno plačati.

Aja, Grosser Hafner. Cilj, ki ga Mepi Krško izbere na podlagi treh kriterijev: oddaljenosti od domicila, nadmorski višini in težavnosti dostopa. Prav slednje je najpomembnejše za starše udeležencev, veliko bolj kot pa samim udeležencem programa Mepi. Ti si želijo predvsem akcije. Velik magnet je tudi višina vrha, saj gredo prvič nad 3000 m, nekateri se niti ne zavedajo, da bodo povprečno nadmorsko višino na planetu Zemlja presegli za natanko 2279 m, s čimer avtor prispevka tudi odgovarja mepi pohodnikom, ki neuspešno ugotavljajo pravilen podatek na vprašanje, ki so si ga postavili dobre pol ure po obisku edine planinske koče ob poti Kattowitzer hutte. Do tja sicer vodi kar dolga pot, za katero je bolj kot  premagovanje višinskih metrov in težavnost značilna nerodna hoja po sicer dobro uhojeni poti. Gležnji pohodnikov se ukrivljajo zaradi številnih poševno postavljenih skal, ki se v svoji strukturi, barvi in trdnosti močno razlikujejo od znanega poroznega apnenca. Voda teče s planin nenapovedano in zaliva šotno zemljo. Ta jo nerada sprejme vase, tako da čevelj občasno pluje po poti, ko išče trdi stop. Poglede na tla sicer največkrat zamenjujejo tisti na drugo stran doline, kjer kraljuje 3360 m visoka kraljica Visokih tur – Hochhalmspitze, na kateri se nezaustavljivo tali ledenik. Številni, več sto metrov visoki slapovi padajo v kaskadah tja dol v dolino do prej omenjene gorske ceste, nosijo informacijo o vodi, ki je na področjih gorovja v trdem stanju vztrajala več deset tisoč let. Zdaj pa je vse drugače. Civilizacija in tehnologija z roko v roki ima dolgoročno apokaliptično moč, kratkoročno pa poskrbi za superiorne občutke živalske vrste Homo Sapiens, posebej še, ko se pohodnik ozre nazaj in večkrat pogleda jez. To ga fascinira. Popoldne, ko bo ture po dobrih desetih urah konec, se bo ta fasciniranost kazala tudi po tem, da se nikomur ne mudi nazaj v kombi, kar bo opisano čisto na koncu. Pohodniki slikajo slikovite planine in objavljajo na svojih socialnih omrežji in zbirajo všečke. Na drugi strani njihovi navidezni prijatelji presenečeno ugotavljajo, kakšno motivacijo imajo ti mladostniki, ki se podajajo dogodivščinam naproti med njim tako lagodnimi počitnicami  na tako specifičen način. Zadovoljna sta tudi mentorja, saj je dobra volja udeležencev glavni indikator, da je tura dobro izbrana in da tisti trenutek nihče ne pogreša cone udobja. Pogledi uhajajo na levo  proti z desne s sončnimi žarki osvetljenemu vrhu. Ko postane prečenje strmih trav nekoliko monotono, se po pričakovanjih za razom Grosser Hafnerja odpre pogled v strmo pašno planino, na sredini katere stoji že prej omenjena koča. Mepi posname nekaj posnetkov iz zraka in tako priprav vse potrebno za morebitno filmsko dokumentacijo dogodka. Razgledi so čudoviti, zato se misli namesto vrha dotikajo vsebine nahrbtnikov. Med malico vsi, razen vodje ture, v neposredni bližini detektirajo mini hidroelektrarno, vodja ture pa se istočasno ukvarja z mislimi, zakaj ob lično urejeni leseni pipi, postavljeni v usta lesenemu stričku, ki kar kliče po uporabniku, stoji zraven znak, da voda ni pitna. Mentorica bo prvič, odkar jo pozna, omenila avtorju tega prispevka, da ji hribi niso več všeč, zraven pa bo pripomnila še nekaj zasebne narave, kar avtor ne vključuje v prispevek, se pa ta kasneje zave, da je njena izjava posledica tega, da  bližina vrha Grosser Hafner, ki se kot rep velikanskega dinozavra sklanja nad Kattowitzer hutte, večine ne pušča ravnodušne. Po dokaj dolgem prehodu po pašnikih nad kočo na odprtem pašnem področju srečamo nekaj večjega življa z modro obarvanimi deli zadkov, kar vse spomni, da gre tu poleg turistične tudi za pašniško dejavnost večjih enako uniformiranih skupin. Ob vstopu v steno in na greben udeleženci računajo, ali bodo kmalu presegli višino najvišje točke v Sloveniji, vodja ture pa se sprašuje, kako jih bo krstil, saj je njegov navidezno okrvavljeni, za te namene pripravljeni, prusik pozabil doma. Rešitev se bo našla. Greben marsikoga preseneti, saj jeklenice zamenjujejo dokaj ohlapne vrvi, ki ne zbujajo preveč zaupanja. V dokaj lahkotnem plezanju vsak na svoj način pozdravlja avstrijske pohodnike, ki se vračajo z gore.  Vrh ni več  daleč in kar naenkrat se najde v nogah dodatni dinamit. Tempo hoje ojača. Preko sedla pod vrhom, na katerem so enodelni možici, preči v slalomu vsak po svoje. Udeležencem je prepuščeno, da najvišjo točko pohoda osvojijo prvi, mentorjema pa je oproščeno, saj njihovega navdušenja ne delijo na isti način in se proti vrhu premikata počasneje. Mentorica globoko zajema sapo tik pod vrhom, nekaj trenutkov kasneje pa se pod križem že široko smeji in razlaga štorije, ki jih je doživela v hribih – njena ljubezen do hribov se je na tej geografski točki vrnila. Na vrhu je Mepi skupina sama. Vodja ture šele v tretjem poskusu s časovnim zamikom 10 s svojega Nikona naredi skupinsko fotografijo, a se ne zaveda, da ni dobra, kar bo ugotovil šele zvečer. Pogledi bežijo tudi na severno stran, skupna ugotovitev je, da so visoko in da morajo iti naslednje leto še višje. Udeleženci ture sprašujejo mentorja, kam bi morali iti, da je tudi on planinsko krščen (radi bi mu privoščili enake občutke na riti kot so jih bili  deležni pravkar sami) in  predlagana jim je gora v Iranu, ki bi bila po vseh lastnostih dostopna tudi njim. Eden od udeležencev podvomi v to, saj je prepričan, da šola izleta v Iran ne bo podprla, mentor pa ga pomiri, saj je prepričan, da šteje predvsem volja in pa dejansko razmere v teh krajih, ne pa subjektivne ocene, ki povečujejo razdaljo in vlivajo le dvom, ne rešijo pa ničesar. Kmalu nato z vrha poleti tudi dron. S temi posnetki bo kasneje Mepi program v Krškem očaral njihovega ravnatelja, ki bo v naslednjem letu operaterju predlagal, da posname tudi njihovo šolo in proslave na prostem.  Na vrhu se ne zgodi nič presenetljivega. Nad Ankoglom se počasi tvorijo kumulusi in se leno valijo v smer pogledov, kar je sporočilo, da bo do večera na teh višinah še zabavno. Na poti nazaj nad grebenom mepijevci srečajo tudi skupino domžalskih pohodnikov. Vzpostavi se bogata besedna interakcija, saj se domžalčani zavedajo, da s pogovorom z naključnimi srednješolci sebi privoščijo malo več počitka. Tega drugače ob strogem, v vrh usmerjenemu vodniku, ne bi mogli doseči. Mepijevci prav radi odgovorijo na vsa vprašanja, planinci pa dobijo pravilno povratno informacijo, da je do vrha še 10 min, čemur pa takrat nekateri, navidez dokaj prežgani zaradi neuporabe sončnih krem, ne verjamejo. To napako dela tudi skupina mepijevcev, a se tega takrat ne zaveda. En dan kasneje bodo zato večina preživela v postelji zaradi vročinskega udara, malo pa tudi zaradi neprespanosti, v svojih naslednjih pohodih pa bo vsak uporabljal vsaj kapo in pa sončno kremo, ki si jo bojo največkrat med sabo delili.

Vrnimo se raje na greben Grosser Hafnerja. Čeprav je vodja ture napovedal, da se gre nazaj po isti poti, mu tega nekako niso verjeli. Dokaz je prišel kmalu, saj se ta po navidezno lažjem delu grebenskega prečenja odloči za sestop proti izginjajočemu ledeniku. Razlogi za to so preprosti. Največ k temu prispevajo komentarji udeležencev po turi, da po istih poteh isti dan ne hodijo radi, nekaj pa tudi to, da tega ne počne rad tudi on sam. Nihče se v tistem trenutku ne zaveda, da je ta poteza popolnoma preoblikovala potek ture in bi jo avtor z lahko z opisom tukaj verjetno zaključil. Tako pa… Sestop z grebena ni zahteven, se pa je avantura nadaljuje med balvani in skalovjem spodaj – potrebno je prečiti kakšnih sedemsto metov višinske razlike, kar je  predvsem v zgornjem delu pod steno dokaj zahtevno; ne toliko zaradi izpostavljenosti, te dejansko ni bilo, bolj zaradi številnih odločitev, ki jih je moral vsak pri gibanju navzdol sprejeti pri sebi. Nekatere mepijevce fascinira raznolika struktura kamnin, skozi katere hodijo, kos kamene strele spravijo za spomin, drugi kos pa roma v mepi muzej, ki ga Mepi Krško odpira naslednji mesec v prostorih Srednje šole Krško. Udeleženci se zavedajo, da je do konca še daleč, ne vedo pa, da bo to raziskovanje in iskanje prehodov turo podaljšalo za dobri dve uri in bodo prišli domov skoraj ob polnoči (nekaj tudi zaradi obiska gostilnice Matiček v Radovljici). Upoštevajoč počitek na prvih travah s čudovitim pogledom med zadnjo malico je to nepomembno, zato se nikomur tudi ne mudi naprej. Eden od redkih kamnitih možicev, ki se pojavijo, kliče in določa navidezno pot, ki je dejansko v travah nihče ne vidi. Skupaj se zato skupina odloči za dokončni spust navpično navzdol k ravnim travam in k sotočju več vodotokov. Do tja je skoraj ena ura lazenja po nizkem rastju z dokaj neokusnimi borovnicami in še nezrelo aronijo. Kač tukaj ne srečujejo (eno strupenjačo opazijo sicer kasneje ob poti in vsi, razen vodje ture, ki nima mnenja, so si enotni, da je prišla piti po pravkar zaužitem kosmatem obroku). Mentorja zmanjšujeta tempo in marsikateri udeleženec bi si želel od tu iti hitreje. Vodji ture se po nekaj minutah v ospredju skupine to tudi utrne – pošlje jih po znani poti proti avtu, medtem ko se sam v miru raje posveti gledanju Eona in kronometra na Vuelti s Primožem Rogličem.  To zanima tudi mentorico Mepija, ki sočustvuje z rezultati in na trenutke pozabi na mišične krče, ki so posledica preobremenitve ta dan v dokaj razgretem okolju. Kasneje zaprosi za magnezij, a ji nihče od preostalih udeležencev tega ne ponudi, razlog je preprost – vse so pojedli sami, bo pa ta prošnja imela dolgoročne posledice, na kasnejših turah se bodo vsi poskusili prikupiti mentorici in bodo skrivoma jemali s sabo večje količine praška z magnezijem, saj vedo, da mentorica verjame, da ji to lahko pomaga pri lajšanju tegob.

Jez in produkti sodobne civilizacije prevzamejo mepijavce tako, da si ogledajo še Skywalk podest, pogled skozi steklena tla v globino, in spustijo dron še nad akumulacijsko jezero, medtem  pa oba mentorja kažeta večje zanimanje za hotel in njegovo restavracijo, ki poleg čistih toaletnih prostorov ponuja tudi razstavo mineralov in interaktivni prikaz kompleksa črpalnih vodnih elektrarn AeP (AustrianElectroPower), ki povezujejo številne avstrijske gorske doline s sistemov prečrpavanja, kar kasneje oba preučita tudi na spletu v angleški brošuri podjetja Verbung(100% hidro power). Vsem, ki to prvič vidijo, se pojavi veliko vprašanj o ekološki sprejemljivosti, a je po številkah tudi hitro jasno, zakaj avstrijci ne govorijo o jedrski energiji. Da ne bo prispevek absulutiziral hidro tehnologije, poskrbi mepi udeleženec na zlati stopnji, ki pojasni sistem Peltonove turbine, razstavljene ob hotelu, hkrati pa poudari meritve gibanja jezu, katera odstopanja tehniki skrbno beležijo. Avtor prispevka se en dan po obisku tudi pozanima o zgodovini jezu in jasno je, da je do današnjega stanja vse prihajalo bolj kot ne po trnovi poti številnih posegov v okolje, ko ni bilo še ekološke politike. Številne  nastale razpoke v jezu so bile najverjetneje posledica velikega entuziazma, slabega poznavanja gradbenih materialov in površnih izračunov, za kar so inženirji potrebovali še dodatnih 10 let dela.

In ja, ko se Mepi končno usede nazaj v kombi in ob prižgani zeleni luči v enosmernem prometu krene nazaj v dolino – prične deževati.