ADRIATICA+
Premični tabor po celotni dolžini Velebita
27.7. – 5.8. 2024
Izvedeno: 175km in več kot 8000 m višinske razlike v 9 dneh hoje
vodja tabora in planinski vodnik 2
Mepi voditeljica odprav in oskrba
Mepi mentor in vodnik skavtov
pomoč pri logistiki
27.7. – 5.8. 2024
Izvedeno: 175km in več kot 8000 m višinske razlike v 9 dneh hoje
Celotna trasa tabora poteka pretežno po poti Via Adriatica z odseki, ki zavijejo na okoliške vzpetine… Etape so bile pretežno vodene s planinskim vodnikom in v spremstvu izkušenih spremljevalcev na področju Mepi odprav. Določene odseke udeleženci so udeleženci prehodili sami po vnaprejšnjem dogovoru in v skladu s težavnostjo trase.
Kje smo HODILI, kako daleč se se gre vsak dan in kakšen je teren, po katerem gremo na lepše…
grebensko južno od Senja
Poi (ne)označenih poteh do Paklenice
Pravljično nad jadransko obalo
… da ne bo le hoja!
grebensko nad Paklenico do Tulovih gred
hoja do večera, vmes nekaj obrokov hrane
Pri navigiranju si na taboru pomagamo s kartami in aplikacijo Mapy.cz. Glavna prednost te aplikacije je možnost predčasne brezplačne namestitve kart (offline maps) za želeno območje – potrebovali bomo karto Hrvaške. V času aktivnosti marsikje ni signala telefonskih operatorjev, GPS signal pa obstaja. Posledično je z uporabo prej naloženih kart manjša tudi poraba baterije telefona, podatki se lahko izključijo, poveča se zanesljivost pri uporabi.
Z aplikacijo Mapy.cz imate spodaj dostop do sledi tras vsakega dne posebej.
sobota, julij 2024
Etapa 1 je potekala po VIA ADRIATICI.
nedelja, JUlij 2024
Etapa 2 je potekala po VIA ADRIATICI.
Po prvi noči na našem taboru smo se v novo jutro zbudili rahlo zaspani. Pospravili smo šotore in nato zajtrkovali. Po kratki hoji smo prišli do meje z narodnim parkom Sjeverni Velebit. Odšli smo naprej do Zavižana, kjer so nam lahko ponudili težko pričakovano vodo in hydro, gazirano pijačo za katero še nihče ni slišal, vendar je bila odlična. Pot smo nadaljevali po skupno 16 km dolgi Premužićevi stazi. Po njej smo hodili, dokler nismo prišli do kraja Lubenovac. Tam smo postavili tabor in skuhali večerjo. Na žalost pa se je vrv vedra, s katerim smo zajemali vodo iz vodnjaka, pretrgala in to je nekaterim povzročilo nemalo skrbi, saj vode ni bilo na pretek. K sreči se je zadeva naslednji dan uredila, mi pa smo se spravili spat.
Lenart
Etapa 3 poteka po Via Adriatici – Premužičeva staza.
Kvalifikacijska bronasta odprava dan 2 (tretji dan tabora). Po kratki noči smo se zaspani zbudili in pospravili šotore. Šli smo h koči, kjer smo pojedli zajtrk. Ko smo se okrepčali smo se odločili, da se podamo na pot in čim prej pridemo na cilj na zaslužen počitek. Že na prvem klancu smo srečali modrasa. Prvih nekaj ur smo hodili po močnem vetru, zato nam vroče ni bilo. Na Ograđenici smo se ustavili za malo daljši počitek. Pojedli smo malico in srečali prijaznega domačina, ki nam je govoril o bližnjih vrhovih. Pot smo nadaljevali proti Šatorini, ki je bila najvišji vrh za ta dan. Čakal nas je le še dolg spust proti Kugini kući. Na cilj smo prišli zelo veseli, zaradi opravljene odprave. Pojedli smo kosilo, nato pa smo se odpravili do našega dnevnega cilja, kjer smo si postavili šotore, pojedli večerjo in utrujeni šli spat.
Luka
torek, julij 2024
Etapa 4 je potekala večinoma po Via Adriatici, na koncu je prečenje Dabarskih kukov.
Tudi četrti dan našega desetdnevnega pohoda ni bil nobena izjema. Budnica je kot običajno zazvonila že zgodaj zjutraj, saj nas je čakala naporna, a obetajoča etapa. Po tem ko so nam ovseni kosmiči dali prve jutranje moči, smo se odpravili na pot do Budakovega brda. Na polovici poti smo se razdelili v dve skupini. Prva skupina se je odpravila na plezalno pot do vrha Babič Kuk. Druga pa je pot nadaljevala po manj strmi, neplezalni stezi. Vendar smo bili tako tisti, ki smo se odločili za plezalno pot, kot tudi tisti, ki so izbrali drugo možnost, deležni lepih razgledov na hribe in mesta v okolici. Po dobri uri smo pot nadaljevali spet skupaj. Kasneje v dnevu smo se ponovno razdelili v dve skupini. Skupina, ki je izbrala krajšo pot je v kamp prispela nekoliko prej, zato smo se imeli čas okrepčati tudi v bližnji restavraciji (največ se nas je odločilo za bogato porcijo hrvaških lignjev). Druga skupina pa se je povzpela še na nekaj višjih vrhov, in se je, v zameno za tamkajšnje razglede, večerji v restavraciji, morala odpovedati. Dan smo zaključili v Baških oštarijah, kjer smo prespali v prijetnem in mirnem kampu. Po osvežujoči večerji pa smo se prvič od začetka poti uživali v hladnem tušu.
Klara
Četrti dan našega smo se nekateri odločili za napornejšo pot na bačič kuk. Druga skupina je nadeljevala pot čez hribe in travnike do postajališa kjer smo se po vzponu okrepčali, naša skupina pa je že nadeljevala pot proti lepim razgledom. Najprej smo z nahrbtniki nadaljevali po ozki gozdni potki. Čez slab kilometer poti smo odložili nahrbtnike in se začenjali povzpenjati na kuk. Najprej smo hodili po ozkem vdoru v skalah, nato pa smo začeli tudi plezati. V skalah so bile na nekaterem delu kovinske stopničke in kovinska žica. Kljub daljši in zahtevnejši poti smo na vrhu bili veseli da smo sli na to pot. Bačič kuk ima kar 1304 metrov nadmorske višine. Na vrhu smo malo poslikali prelepe poglede na velebit in se nato odpravili na zasluženo pavzo k drugi skupini. Pot nazaj je bila malo zahtevnejša, ampak smo vsi vzpešno prišli do svojih nahrbtnikov. Nato smo samo še nadaljevali ostanek poti do zaslužene pavze k drugim.
Aleksej
Na Dabarske kukove smo se odpravili proti koncu 4 etape. Na sam vrh smo odšli le nekateri, saj se je začelo mračit, ura je bila okoli 19.00, pot pa je bila označena za 2h hoje. Malo smo se sprva sprenevedali če bi šli saj je bila končna destinacija etape 4 kamp Velebit, z gostilno v kateri bi se lahko dobro najedli. Seveda smo ostali trmasti in odšli proti vrhu. Z nami je seveda šel tudi zvest Nejc, ki je bil dobro zagnan saj je imel v mislih svojo nagrado. Na vrh smo prišli v malo manj kot v 2 urah. Na vrhu nismo bili prav dolgo, saj nismo želeli, da nas ujame čista tema. Ko smo se spustili do ceste nas je do konca etape oz. do kampa Velebit ločilo slabe 4km. Hitro smo skomunicirali prevoz z vozilom, ki je naložil naše nahrbtnike, ostale 4 km do kampa smo s pomočjo glasbe pretekli. V kamp smo prišli okoli 22.30, skuhali smo večerjo in odšli spat.
Nik
sreda, julij 2024
Iz Baških Oštarij na Veliki Sadikovac, pod Malim Sadikovcem in mimo Ždrilskega Kuka mimo Pasjega Kuka proti Šugarski Dulibi pod Veliki Stolac.
Etapa 5. Po kratki regeneraciji v kampu v Baških Oštarijah smo našo pot še čisti nadaljevali do Velikega Sadikovca in Manjega Vrha, iz katerega smo imeli zaslužen razgled na Medov Dolac, medvedovo dolino. Vzpon na 1286 m visok Veliki Sadikovac je bil zahteven, saj smo peti dan s seboj nosili šotore in vso potrebno hrano, kar nam je vzpenjanje po skalah še dodatno otežilo. Po spustu nas je pot popeljala čez Ramino korito, pragozdni rezervat, kjer smo zasledili prisotnost medvedov, na stezi smo namreč opazili odtis medvedje šape (in kakec). Po zadnjem vzponu tisti dan smo si odpočili z razgledom na morje in prihodu ob sončnem zahodu. Kljub možnosti prenočitve v zatočišču na Šugarski Dulibi smo številni raje izbrali spanje v šotoru, ki je ponujalo svež zrak.
Ela
četrtek, julij 2024
Od Šugarske Dulibe na Veliki Stolac, nato pa spust na razglednik Panos mimo Kamene galerije na Veliko Rujno.
Na šesti dan smo se zbudili zgodaj, saj nas je čakala druga najdaljša in hkrati samooklicana “najtežja etapa v zgodovini Outsiderja”. Zaradi tega smo takoj preskočili zajtrk in se odpravili okoli Velikega Stolaca. Na naključnem širšem prostoru smo si napravili prvi obrok, a brez ognja, saj smo bili obdani s suho travo. Naš naslednji postanek je bilo nekdanje vojaško oporišče na Panosu, kjer smo odšli le tisti, ki smo to želeli. Pozdravili so nas razpadle hiše in na vrhu opazovalnica, kjer je zarjavela lestev vodila še vsaj dve nadstropji nižje, kot je pričal raziskovalec Matej M. Ko sem raziskoval eno izmed hiš, se mi je v nogo zapičil neki delec rastline in v trenutku me je zbodlo v levem delu mehkega neba. Na tej točki sem začel verjeti v akupunkturne točke. Po nekaj časa hoje in poslušanja vsega možnega smo se ustavili na Tatekovi Kolibi, kjer smo imeli kosilo in obilen vodni vir, ki pa smo ga izpraznili do zadnje kapljice. Tam naj bi v kamniti steni tudi živel gad. Aja, pa še uspešno sem zažgal riž in s tem za večno do zadnjega dne umazal posodo. Na žalost smo na poti preskočilo Kameno galerijo, lahko sem si samo predstavljal, da so na tej krožni poti bili kamniti kipi. Dan se je počasi bližal koncu, ustavili smo se še samo na Račabuši, kjer smo malicali in spet natočili vodo. Tam se je vnela debata o razširitvi pojma “bavzanje”, kar mimogrede pomeni “postrgati nek namaz iz embalaže s kruhom”. Pojem je v Šentjerneju oblikoval jezikoslovec Matic P. Potem smo le prišli na cilj, utaborili smo se okoli idilične cerkvice s svojim lastnim vodnjakom. Seveda so tam veljala pravila splošnega miru, saj smo bili obdani s kravami in psi čuvaji ter verjetno tudi ljudmi. O kravah smo izvedeli, ko je ena napadla Leva. Pred spanjem smo razrezali še eno lubenico, nato nam je Matej M. čestital za opravljeno etapo in odšli smo spat.
Matic
petek, avgust 2024
Vzpon na Marasovac, prečenje grebena Vaganski vrh in na Bunovac.
sobota, avgust 2024
Vzpon na Sveto Brdo in spust po Majstorski cesti do Tulovih gred.
Osmega dne smo se zbudili sredi minskega polja. Pes Kekc, ki se nam je pridruzil pri veliki gospe nam je vztrajno delal družbo. Po zajtrku smo zaceli pot. Sprva smo se spustili na daljši travnik, na koncu katerega smo se povzpeli skozi gozd. Ko smo prišli do odprtega skalovja, je udarila dopoldanska vročina. Kljub temu sem zaradi pogovora s Svitom in Levom odmislil ta napor. Tam smo imeli številne postanke za pitje in razdelili smo se na dve skupini. Moja skupina je šla po lažji poti po sedlu, druga skupina pa je šla po brezpotju čez Babin vrh. Na njih smo počakali na Svetem Brdu, kjer smo imeli malico. Pot smo nadaljevali navzdol, kjer smo pri zaklonišču imeli drugi obrok. Tam smo srečali tudi prvi obupen vir vode. Drugi vir vode je bil prazen, zato nam je kasneje Alenka pripeljala vodo. Zadnji del poti je bil ravna makadamska steza, ki nas je po nekaj urah pripeljala do Tulovih Gred, kjer smo zaradi vetra imeli težave s postavljanjem šotora. Po večerji pri kapelici smo se odpravili spat.
Jaša
nedelja, avgust, 2024
Jutranji vzpon na vrh Tulovih gred. Spust na morje in kopanje v bližini Masleničkega mostu
Zjutraj smo se spet zbudili bolj zgodaj. Po jutranjih opravkih smo hodili kot običajno. Videli smo morje in zdelo se je tako blizu. Kmalu smo odgnali tudi kek’ca – psa, ki nam je sledil. Mogli smo, saj bi se v mestu izgubil. Hoja je bila kar dolga in naporna. Bilo je vroče in asfalt ni pomagal pri pomanjkanju vode. Pod mostom avtoceste smo pojedli lubenico. Po nekaj urah hoje smo končno prispeli v kamp. Tam smo počivali, postavili šotore in se kmalu po tem smo se šli kopat. Voda pri plaži je bila zelo plitva in topla. A že nekaj metrov in dna se ni več videlo. Po kopanju smo si šli skuhati večerjo in nato šli spat.
Svit
ponedeljek, avgust, 2024
Letos je predvideno, da se kuha z malimi gorilniki, ki jih priskrbi organizator. Organizator priskrbi tudi novo posodo in nov jedilni pribor.
Vsako etapo zjutraj si udeleženci tabora pripravijo vse potrebno za ta dan glede na vremensko napoved in glede na aktivnosti dneva. Vso opremo, ki je čez dan udeleženci ne potrebujejo, bo na cilj etape prepeljalo spremljevalno vozilo. Vsak prijavljen bo dobil nekaj tednov pred taborom seznam priporočene opreme.
Šotore priskrbi organizator.
Vsak naj bi bil fizično zmožen hoditi 6-8 ur dnevno. Organizator verjame, da bodo to vsi prijavljeni upoštevali, tako da težav z izvedbo zaradi fizičnih nezmožnosti ne bo.
V nahrbtniku ima vse, kar je potrebno za enodnevno turo tisti dan. Osebno opremo za taborjenje, spalno vrečo in podlago pelje spremljevalno vozilo, izjema bodo le tiste ture, kjer dostopno vozilo ne bo moglo blizu.
Vse predvidene etape. Ker je štart vsako jutro drugje, je do tja potrebno priti. Prevoz za udeležence med taborom proti cilju etape ni organiziran, prav tako ni predvideno, da organizator pelje udeležence predčasno domov.
Ne, etapne ture so letos namenjene le hoji.
Mepi odprave se v letošnjem taboru Outsider 6 organizirajo le v primeru, če ima mepi skupina svojega mepi spremljevalca kot jo bo imele ekipe Mepi Krško.
Odprava se izvaja ločeno od tabora, a na istem območju. Zelo pomembno je, da se vsi, ki želijo odpravljati odpravo, pravočasno prijavijo.
O odpravi se pogovorijo z organizatorjem tabora do začetka meseca junija. Ta jim svetuje o trasi odprave.
Uporabljali bomo platformo Messenger, zato se ob prijavi zahteva ID uporabnika, ki ga uporabljamo za namene sprotnega informiranja v skupini OUTSIDER 6.