Pristop na Triglav je bil vedno avantura. Zadnje čase pa bolj zaradi prometa tujih gostov, ko si na vrh zaželiš raje po kakšnji drugi, manj uhojeni in znani poti, postaja nekaj drugega. Če je taka povišana  koncentracija  vizija slovenskega turizma, potem bomo Triglav kmalu izvzeli s tega spiska avantur, ga prepustili roza majicam in fluorescenčnim hlačkam, t.j. novodobnim planincem v dvoranskih copatkah ter se vprašali, kakšna je resnična  politika Triglavskega narodnega parka – nekaj kar ščiti naravo ali nekaj, kar jo obremenjuje?

Play Video

Izlet proti Gorenjski smo začeli ob petih zjutraj, na našo izhodiščno točko, ki je bila Pokljuka pa smo prispeli okoli sedme ure. Prva dva kilometra sta bila po gozdu, potem se pa nam je odprl pogled na prelep gorenjski svet. Potka do prve koče na naši trasi ni bila zahtevna, saj je bil naklon večinoma majhen, je pa bila zato pot daljša. Njena težavnost pa se je po prvi koči znatno povečala, saj je bila ta bolj strma in polna nerodno položenih kamnov, na katerih si lahko zlahka sklecnil. Pot do Doma Planika pod Triglavom je bila zahtevnejša tudi zaradi tega, ker je na nas neprestano pritiskalo močno sonce, oblakov pa ni bilo videti nikjer. Ko smo prišli do  Planike, smo bili že vsi nestrpni, saj je bil Triglav že skoraj na dosegu roke, za nekatere celo prvič. Kljub neučakanosti smo si vzeli čas in si v koči naročili toplo malico. Ko smo v miru pojedli, pa se je začel zadnji kilometer pred ciljem. Vsi smo si nadeli čelade in drugo varnostno opremo in se odpravili proti Triglavski škrbini. Zanjo smo se odločili zato, ker smo videli, da je na drugih poteh veliko število ljudi, na škrbini pa nam je bilo obljubljeno, da ni ljudi. Kmalu smo izvedeli zakaj. Že sam pogled na vzpon je bil malce srhljiv, saj je bila stena na dosti predelih skoraj navpična. Ampak smo vseeno šli in ko začneš plezat verjetno zaradi adrenalina ves strah kmalu izgine. Plezanje po škrbini nam je vzelo dobrih 45 minut časa, po njej pa je sledilo še deset minut lažjega vzpona do vrha. Na vsej poti smo srečevali ljudi, ki so nas podpirali in nam čestitali. Ko smo dosegli vrh in zagledali Aljažev stolp,  je občutek nemogoče opisati z besedami. Bil je trenutek ponosa in veselja. Po 15-minutnem odmoru na vrhu Slovenije, smo začeli pot nazaj v dolino. Tokrat ne po isti poti čez škrbino, ampak po poti z vrha čez greben na Planiko. Tam smo se še enkrat okrepčali in krenili proti Pokljuki, kjer smo imeli avto. Pot navzdol je trajala 3 ure, vse skupaj smo hodili več kot 10 ur. (Klemen)

Kategorije: Treningi