času jesenskih počitnic od 31.10. do 2.11. 2016 so Lan Timotej, Domen, Jan in Ambrož prebijali led in z obiskom otoka Rab prvič v okviru Mepija obiskali Jadran. Nemen trening odprave je bilo praktično usposabljanje za uspešno izvedeno poskusno in kvalifikacijsko odpravo. S postavljanjem šotorov, kuhanjem na prostem in uporabo topografije so nadgrajevali svoje znanje in dobivali občutke, kaj se od njih pričakuje na terenu, ko bo šlo zares. Več v nadaljevanju…

Kronika

 Končn smo postavel šotore in zdej se lahko vsedem na mrzlo travo, uživam ob nizki temperaturi in mrzlem vetru. Lahko bi zakurel ogenj. Aja. Nekdo je pozabu vzet faracajk in zdej lavfa v Rab sred noči medtem ko smo mi tukaj na vrtu od nekoga. No zmer bi lahk blo huj, naprimer de faracajka sploh ne bo. Ampak ljudi vrjeten ne zanimajo moje trenutne muke in bi radi slišal o mojih preteklih.
Zbudu sm se zgodi, velik prezgodi ob, ka pa vem, kake 5.30? Spakiru sm svojo kilo špeha (dobesedno kilo), in kilo in pol raznih drugih mesnih izdelkov ter se odpravil na mraz proti šoli, kjer smo se spravili v kombi, takoj ko je Janc odpakiral svojih 3 kil kruha, in se začeli peljat proti Rabu. Po parih urah (okol 10.00) smo pršli do trajekta, mel smo sreče de verjet nemormo, trajekt je glih odhaju. Takoj ko smo pršli na drugo stran smo se usedli in nekaj pojedli po tej dolgi in naporni poti.
Nakar smo se odpravili na pot v smer, ki se je zdela najbolj sredi ničesar. In res je bilo vse sredi ničesar. Hodili smo po skalah, kamnih, malih in velikih kamnih, skalah in skalah pomešanimi med travo, nemorte si predstavlat bolečin v mojih nogah. Vmes je bil skoraj direkten vzpon za 100m na najvišji vrh Raba. Razgled ni bil vreden. In prečkali ograj da verjet nemoreš. Kamnite ograje, kamnite ograje z leseno lojtro, žične ograje, žične ograje sredi noči. Po malem slepem tavanjem sredi noči smo čisto po naključju zašli na travnik (verjetno čigav vrt), ugotovili da nimamo faracajka za ogenj, poslali Mlakarja po faracajk, poskusili postaviti šotore, po dolgem času postavili šotore, skuhali špagete (s pesto in tuno, brez peska) in poskusili iti spat. Ni vsem uspevalo saj je bilo mrzlo, premrzlo. Ta dan smo prehodili 12km.

Razdalja: 15808 m
Max višina: 399 m
Min višina: 10 m
Skupen vzpon: 793 m
Skupen spust: -707 m

Zbudil smo se okol 7.00,7.00, ka se sploh kdo zaveda kuk zgodi je to, mene še zmer noge bolijo in še zmer me zebe. Pospravel smo šotore (velik bolj uspešno od postavitve) in šli proti rabu. Tam smo se vsedli za mizo sredi parka z igrali (miza verjetno namennjena otrokom), postavili hrano na mizo, poslali Škoflanca po vodo v hotel z 4 zvezdicami in Mlakarja posodo pomivat. Jaz sem bil zadovoljen s svojim delom, ki je vsebovalo popolnoma nič.
Odpravili smo se na pot in sicer na najbližje pokopališče, kjer smo se slikali. In nato po obali do drugega pokopališča, kjer smo se slikali. Vsaj kamnov ni bilo in po ravnem smo šli smo po ravnini. Ko sem bil jaz na vodič smo se malo izbgubili in ustavili na neki avtobusni postaji. In po čistem naljučju je bil pol metra stran spomenik na poskušen genocid nad Slovenci in Hrvati, ki se je zgodil v prejšnjem stoletju (po besedah odgovornih oseb smo mislili priti do spomenika samo nobeden ni vedel kje natančno je), vse je šlo kot načrtovano in sigurno nas nisem izgubil temveč sem točno vedel kod hodim. Ampak potem se je vse spremenilo, ko smo zašli v hrib, da bi hitreje prišli do tretjega pokopališča in se tam slikali. Pot nas je peljala na sever in po še več hribih.
Spet skale, HURA! In treba je omeniti, da je vsakih nekaj metrov bila tabla, na kateri je bila slika in nekaj zanimivosti trenutne lokacije. Za vsako malenkost, ki so si jo lahko zmislili. Prišli smo v bližnje mesto, kjer sem bil prisiljen narediti najhujšo izmed stvari in sicer: socialna interakcija z neznanim človekom v neznanem jeziku (ja js ne govorim niti ne zastopim hrvaščine), šlo je izjemno. Vsaj cuker smo dobil in kako uro sedel, je pa res da smo za cuker poslali Mlakarja v trgovino (Oh ne kakšen heresy, da greš med MEPI odpravo v trgovino), jaz krivim vse ostale.
Odpravili smo se še bolj na sever, čez mesto, čez hribe, čez še eno pokopališče in prišli do obale imenovane Sahara. Naokoli samo mivka, mivka kamor oko seže. Lej tam, mivka. Poglej tam še več mivke. Ka je pa tam čez? Mivka. Malenkost smo zaplavali (v primerih nekaterih res samo malenkost), skuhali preostale špagete in slanino ter si postregli z mešanico špagetov,peste,tune,popečene slanine in mivke. Ko smo se odpravili je bila mivka povsod. Mivaka v nahrbtnikih, mivka v hlačah, mivka v jaknah, mivka po nogah. Še sedaj ko to pišem imam še zmeraj mivko v žepih jopce. “Malo” smo se še sprehodili naokol, naredili nekaj slik in si našli raven plac za šotore. Tokrat smo jih postavili malenkost hitreje. Posedli smo se okoli svetilke, pojedli večino preostalega cukra in debatirali. Vmes so prišle učne ure astronomije (nebo moram priznati je bilo izjemno (isto lahko najdete v marikateri sliki na internetu)), pritožbe nad skoraj vsakim zaposlenim šole in dolg govor o nesposobnosti šolskega sistema, vmes smo bili priča mnogim neuspelim poskusom umora gosenice z nožem (neuspešen morilec je bil Mlakar). Spati se spet ni dalo, bilo je spet mrzlo in sredi noči se je naokoli peljala ladja in nas zbujala. Prehodili smo 22km (+/- 2km).

Razdalja: 22030 m
Max višina: 128 m
Min višina: -1 m
Skupen vzpon: 335 m
Skupen spust: -412 m

 Po jutranjem čaju smo se spet odpravili na pot in sicer v zapuščen kamp, kjer naj bi srečali The mith the legend Texas walker rangerja o katerem Mlakar govori že celo odpravo. Njegov obstoj je zaenkrat še nepotrjen. Kar pa je potrjeno je, da so sveže zapaljene hrenovke nad odprtim ognjem sredi kampa kar dobre.
Spet smo se odpravili na pot, tokrat sploh nevem kam, kar pa vem je da me noge počasi izdajajo. Šli smo mimo smetišča, padlo je nekaj komentarjev glede naravovarstvenih stvari. Vedli smo, da bo deževalo zato smo že včeraj naročili taksi do trajekta, zato smo se odpravili proti taksiju. Samo ali bi sploh lahko vzeli bolj nedirektno in zahtevnejšo pot? Odgovor je ne, ne nebi mogli. Zmatrani od zmatranosti smo prispeli na dogovorjeno točko. Stanje nog? Žele. Volja do nadaljevanja pohoda? Neobstoječa. Salame in drugih mesnih izdelkov? Premalo.
Taksi je pripeljal ravno, ko je začelo deževati in odpeljal nas je do trajekta, kjer smo čakali in med čakanjem imeli intelektualen problem katerega nismo bili sposobni rešiti. Morali smo si namreč razdeliti stroške. DUN DUN DUUUUN. (Okoli) 320 kun smo morali razdeliti na 6 delov, da bo vsak plačal isti delež, še učitelja matematike smo imeli s seboj. Pogruntali smo okoli tega časa, ko se je pripeljal trajekt (po kaki uri in pol). Šli smo na trajekt, se odpeljali na drugo stran, zbrali stvari, se usedli v kombi in pozno zvečer prišli domov.
Kak se mi je zdela odprava? Cel cajt sm hodu, cel cajt so me bolele noge, dubu sm žuljel de jih še prštet ne mislim, cel cajt mi je blo mrzel, po drugem dnevu je vsak obrok vseboval nekaj mivke in na koncu sem se počutil kot bivša vsebina mojega črevesja. Mislim, da bom šol še enkrat.
PS: Posebne zahvale Jancu in (tistem profesionalnem pohodniku iz gimnazije, imena se ne spomnem), ki sta preprečila popoven propad mojih organov s čisto energijo v trdnem stanju (čokolada in podoben cuker)."

Domen Gunčar Žnidaršič

Razdalja: 11631 m
Max višina: 141 m
Min višina: -2 m
Skupen vzpon: 325 m
Skupen spust: -328 m
Kategorije: Treningi