27.5. 2023
Sv. VIŠARJE in KAMNITI LOVEC
Trening za ljubitelje kolesarstva in gorske narave v sodelovanju s planinskima društvoma
Trening za ljubitelje kolesarstva in gorske narave v sodelovanju s planinskima društvoma
Poročilo Neja
Dobili smo se pred Srednjo šolo Krško-Sevnica ob pol šestih in se s tremi kombiji odpravili na pot. V Avstriji smo parkirali na pokopališču in se skupaj najprej odpravili do bližnjega mesta Tarvisio, kjer naj bi bil štart zadnje dirke Giro d’Italia, kronometra. Mesto je bilo lepo rožnato okrašeno. Če si imel srečo se videl tudi Rogliča, ki se je pripeljal mimo, seveda v spremstvu avta Jumbo Visme. Do Svetih Višarjev oz. Monte Lussari, kot ga imenujejo avstrijci, sta nas ločila še dva vrha. Prvi, Monte Prisnig s 1318 metrov nadmorske višine in drugi, Monte Florianca z 1653 metri nadmorske višine. Pot do prvega vrha nas je kar strmo vodila navzgor, potem se je malo uravnalo. Do dugega vrha je bilo tudi kar strmo. Tam sta bila tudi dva akumulacijska jezera, kjer pozimi črpajo vodo in delajo sneg. Od tam smo lepo videli naš vrh in slišali navijanje navijačev. Nad nami pa so se razprostirale lepo skalno gorovje, še kar malo višje od nas. Pojavila se je tudi ideja, da bi šli tudi tam gor. Seveda mi smo Mepi in smo pripravljeni za vse nove ideje, in jih tudi sprejmemo. Tako smo šli samo mi Mepijevci proti Kamnitem lovcu oz. Cima del Cacciatore, s kar 2071 metri nadmorske višine. Mi, ki smo zgledali kot da gremo na plažo smo tam hodili po snegu. Ampak se je splačalo. Na vrhu je bilo zelo lepo. Za nazaj grede nas je malo skrbelo, saj je bil sneg že dovolj mehak in nam je že, ko smo gor hodili drselo. Nismo imeli veliko izbire kako priti dol, zato smo izbrali najlažjo opcijo: spuščanne po riti. Ko smo prišli nazaj dol, smo se namestili med navijače in čakali na Roglo. To je bilo pravo kričanje, ko je šel mimo. Kar letel je po tej strmi cesti, vse je teklo z njega. Potem pa smo začeli štopati, kdaj bo za njem prišel prvi takrat vidilni na Giru. Potem smo še vzpostavili stik z domačimi, ki so gledali preko televizije in nam tudi sporočili, da mu je ketnica padla dol, ki jo je sam popravil in da so mu navijači pomagali pospešiti v hrib. In je zmagal. Roglič je zmagal Giro. To je bilo tako veselje na cesti, vsi so začeli ploskati, kričati, se veseliti. Šli smo tudi pogledati podelitev in potem nazaj domov. Dol smo hodili po drugi poti, ki pa je bila bolj strma.
Poročilo vodnika
Prav odleže mi, ko najdemo še nekaj praznih parkirnih mest, primernih za namestitev za tri kombije, ki jih je tokrat v simbiozi dveh planinskih društev in v navijaško pohodniškem duhu parkiramo tik ob pokopališču, ki nam tokrat služi za izhodišče na Svete Višarje.
Planinska oprema še malo počaka v kombijih, čaka nas namreč še ogled prizorišča štarta v Trbižu, predzadnje etape na letošnjem Giru. Kraj, v katerem ta dan prevladuje rožnata barva, se v skladu s tipično italijansko navado še ni popolnoma zbudil. Kar nekaj časa potrebujemo, da najdemo mesto, kjer se bodo kolesarji poganjali na 18 km dolgo traso na 1788 m goro, ki vzbuja upanje in visoka pričakovanja. Osnovno vprašanje je, ali bo Primož primus, t.j. prvi, o čemer pa večtisočglava množica že na startu ne dvomi. Seveda so ta dan Višarje slovenske že zaradi obiska, napovedanih 15 000 ljudi straši tiste, ki smo vajeni samotnih in malce manj obleganih poti, a smo tokrat naredili izjemo.
Prav zaradi mase ljudi izberemo za dostop raje pot, ki bo po vseh predvidevanih najmanj obremenjena. Prvi del se vije po gozdni cesti, nato pa po slabi uri hoje skrenemo na smučišče, kjer občutimo moč sonca, kar me spodbudi, da na prvem možnem mestu zavijem na lovsko stezo. Na tej relativno razgledni poti se občasno bojujemo tudi s kakšno nepričakovano oviro. Z nami stopicajo tudi navijači z vzhoda Slovenije; ideja iti na Višarje se jim je porodila v pogovoru, a poti ne poznajo. Še sreča, da se še avtobus iz osrednje Slovenije ni odločil isto, ti preprosto niso verjeli, da lahko navijaš na vrhu, če do tja ne prideš z gondolo. Oboroženi z vsemi navijaškimi pripomočki opazujemo kuliso še zasneženih Zahodnih Julijcev in Monte Re – gore, ki se kot kraljevska špica dviga nad Rabeljskimi rudniki. Občasno mir prekinja zvok helikopterja, ki s prvim štartom kroži okoli Višarij. Tik pod vrhom se skupina razdeli, z mladinci ocenim, da je še nekaj neznanega terena tam naokoli, ki ga je vredno spoznati, medtem ko se ostali z vodnikom Stanetom usmerijo proti ciljnemu mestu, kjer se zbira množica ljudi.
Planinska doživetja so ta dan v drugem planu, ko začno prihajati najboljši kolesarji. Množica nori, vtis imamo, da gredo vsi enako hitro, tako navijamo, kolikor se da, seveda pa nas moti, da ni signala, kar nam onemogoča, da bi dober km pred ciljem spremljali tudi prenos preko spleta. Na srečo imamo sms sporočila, kjer od gorečih privržencev, ki zaradi zdravstvenih težav niso na dogodku samem, dobivamo informacije v živo. Ta povzročijo sunkovite prehode v navijaškem razpoloženju. Drama, kjer človek v tako kratkem času niha med pričakovanjem, agonijo in evforijo ni bila še nikoli tako izrazita na nobenem našem planinskem izletu. In ko se vse konča, vidimo nekaj tisoč zadovoljnih ljudi, ki eden drugem razlagajo, kar že vedo vsi prisotni. Srečo je pač potrebno deliti.
Za spust smo izbrali pot do Žabnice, od koder sva vodnika poskrbela s avtoštopom za lastni prevoz do kombijev. Mladinski odsek je nato odšel na zasluženo večerjo v znani obrat hitre hrane, kjer smo okoli polnoči ponudili prevoz tudi drugim, nekako dolžni smo bili, sploh ko sta nas Maročana prosila za prevoz in hkrati zatrjevala, da nista ‘serijska morilca’. Pogovor se je sprevrgel v reportažo o njihovi državi, mene sta spodbudila, da Maroko in njegove vršace kmalu vnovič obiščem.
Rad bi pohvalil vse udeležence, ki so sodelovali na pohodu, ki bi ga lahko označil bolj kot projekt s številnimi spremenljivkami, na Giru se lahko marsikaj zgodi nepričakovano. Ampak ko zmaga ta pravi, je slika popolna, vse ostalo pa je nepomembno.
© 2022 Mepi Krško