Poročilo vodnika

Prav odleže mi, ko najdemo še nekaj praznih parkirnih mest, primernih za namestitev za tri kombije, ki jih je tokrat v simbiozi dveh planinskih društev in v navijaško pohodniškem duhu  parkiramo tik ob pokopališču, ki nam tokrat služi za izhodišče na Svete Višarje. 

Planinska oprema še malo počaka v kombijih, čaka nas namreč še ogled prizorišča štarta v Trbižu, predzadnje etape na letošnjem Giru. Kraj, v katerem ta dan prevladuje rožnata barva, se v skladu s tipično italijansko navado še ni popolnoma zbudil. Kar nekaj časa potrebujemo, da najdemo mesto, kjer se bodo kolesarji poganjali na 18 km dolgo traso na 1788 m goro, ki vzbuja upanje in visoka pričakovanja. Osnovno vprašanje je, ali bo Primož primus, t.j. prvi,  o čemer pa večtisočglava množica že na startu ne dvomi.  Seveda so ta dan Višarje slovenske že zaradi obiska, napovedanih 15 000 ljudi straši tiste, ki smo vajeni samotnih in malce manj obleganih poti, a smo tokrat naredili izjemo.

Prav zaradi mase ljudi izberemo za dostop raje pot, ki bo po vseh predvidevanih najmanj obremenjena. Prvi del se vije po gozdni cesti, nato pa po slabi uri hoje skrenemo na smučišče, kjer občutimo moč sonca, kar me spodbudi, da na prvem možnem mestu zavijem na lovsko stezo. Na tej  relativno razgledni poti se občasno bojujemo tudi s kakšno nepričakovano oviro. Z nami stopicajo tudi navijači z vzhoda Slovenije; ideja iti na Višarje se jim je porodila v pogovoru, a poti ne poznajo. Še sreča, da se še avtobus iz osrednje Slovenije ni odločil isto, ti preprosto niso verjeli, da lahko navijaš na vrhu, če do tja ne prideš z gondolo. Oboroženi z vsemi navijaškimi pripomočki opazujemo kuliso še zasneženih Zahodnih Julijcev in Monte Re – gore, ki se kot kraljevska špica dviga nad Rabeljskimi rudniki. Občasno mir prekinja zvok helikopterja, ki  s prvim štartom kroži okoli Višarij. Tik pod vrhom se skupina razdeli, z mladinci ocenim, da je še nekaj neznanega terena tam naokoli, ki ga je vredno spoznati, medtem ko se ostali z vodnikom Stanetom usmerijo proti ciljnemu mestu, kjer se zbira množica ljudi.

Planinska doživetja so ta dan v drugem planu, ko začno prihajati najboljši kolesarji. Množica nori, vtis imamo, da gredo vsi enako hitro, tako navijamo, kolikor se da, seveda pa nas moti, da ni signala, kar nam onemogoča, da bi dober km pred ciljem spremljali tudi prenos preko spleta. Na srečo imamo sms sporočila, kjer od gorečih privržencev, ki zaradi zdravstvenih težav niso na dogodku samem, dobivamo informacije v živo.  Ta povzročijo sunkovite prehode v navijaškem razpoloženju. Drama, kjer človek v tako kratkem času niha med pričakovanjem, agonijo in evforijo ni bila še nikoli tako izrazita na nobenem našem planinskem izletu. In ko se vse konča, vidimo nekaj tisoč zadovoljnih ljudi, ki eden drugem razlagajo, kar že vedo vsi prisotni. Srečo je pač potrebno deliti.

Za spust smo izbrali pot do Žabnice, od koder sva vodnika poskrbela s avtoštopom za lastni prevoz do kombijev. Mladinski odsek je nato odšel na zasluženo večerjo v znani obrat hitre hrane, kjer smo okoli polnoči ponudili prevoz tudi drugim, nekako dolžni smo bili, sploh ko sta nas Maročana prosila za prevoz  in hkrati zatrjevala, da nista ‘serijska morilca’. Pogovor se je sprevrgel v reportažo o njihovi državi, mene sta spodbudila, da Maroko in njegove vršace kmalu vnovič obiščem.

Rad bi pohvalil vse udeležence, ki so sodelovali na pohodu, ki bi ga lahko označil bolj kot projekt s številnimi spremenljivkami, na Giru se lahko marsikaj zgodi nepričakovano. Ampak ko zmaga ta pravi, je slika popolna, vse ostalo pa je nepomembno.