SREBRNI KRK, 9.6.-11.6.2022

dan 1

Sploh ne vem, kako naj začnem…. Preden se je pustolovščina na otoku Krk sploh začela, smo se morali pred tem večkrat zbrati, da smo se dogovorili glede trase, časov in hrane. Bilo je četrtkovo jutro, potrebno je bilo vstati in se odpraviti na zbirno mesto  pred šolo. Ko smo bili vsi zbrani in sta mentorja prišla po nas, smo se odpravili na skoraj  triurno vožnjo na Krk.

Med samo vožnjo se nismo veliko pogovarjali, z izjemo Žana, ki se je še posvetoval z mentorjema o nekaterih stvareh glede odprave. Ob prihodu na Krk nas je pozdravil dež, ki je močno padal, vendar se je kmalu umiril. Kombi, s katerim smo prispeli smo pustili, si razdelili stvari in se odpravili na skorajda 55-kilometrsko pot. 

Prvi dan je bil zelo zahteven in poln nepredvidljivih trenutkov. Ko smo prihajali s prve na drugo točko, se je že zgodila prva nezgoda. Janu se je odlepil podplat. Na srečo nismo bili daleč od kontrolne točke in je za to bilo nekoliko lažje reagirati na to, vendar je to pomenilo, da bo moral Jan nadaljevati pot nekako drugače. Mentor je povil njegov čevelj z lepilnim trakom in tako je bil Jan zopet na nogah. Ob odhodu s točke je prišlo do manjšega problema v komunikaciji in sva z Janom odšla preveč naprej, kar je  Žana nekoliko razjezilo, saj je vedel, da je bila to tako njegova kot najina napaka. Ko smo se malo odpočili, smo nadaljevali pot do mesta in tam poskusili najti boljšo alternativo za Janov čevelj, ki je nismo našli. V mestu smo pojedli topel obrok, na našo srečo smo jedli blizu sanitarij, saj smo s kuhanjem porabili veliko vode. Ura je bila približno pet in vreme je kazalo na zelo močno poslabšanje, zaradi česar sta nam mentorja priporočila, da se ustavimo v gozdu in pustimo skoraj štiri zahtevne kilometre za naslednji dan. Vendar smo se dogovorili, da bomo nadaljevali pot in ne bomo spali v gozdu. Pred nami je bil kanjon in vreme, ki bi se lahko poslabšalo vsak trenutek. Uspešno smo premagali oboje. Ko pa smo prišli na odprto, nas je pričakal zelo močan veter. Ta je meni in Roku raztrgal pelerini. Končno smo prispeli na zadnjo točko dneva. Šotore smo postavili blizu morja za velikimi kupi kamna. Ura je že prekoračila deveto, zato je bil čas za spanec. To smo le mislili. Sredi noči sva se z Žanom skoraj istočasno zbudila zaradi orkanskega vetra. Žan je vstal in šel ven in na kline položil kamne, saj je dejal, da če tega ne bi naredil, šotor ne bi doživel naslednjega jutra.

dan 2

Ura je približno 6 in že je bilo potrebno vstati kljub temu, da smo vsi slabo spali. Za zajtrk nismo jedli nič, razen mene, ki sem pojedel eno energijsko ploščico. Zgodila se mi je nezgoda, saj se mi je odlepila zvezdica (predzadnja na desni strani). K sreči me ni zelo motila in je bilo možno zdržati do konca odprave, ampak sem imel eno zvezdico pač odlepljeno z zoba. Janu smo morali zopet poviti čevelj (tokrat s povojem) in tako smo se odpravili proti prvi točki dneva brez nahrbtnikov (rimske ruševine). To je bil vrh, ob vznožju katerega smo spali.  Ob vrnitvi smo bili že vsi utrujeni – na vrhu Corinthia je namreč pihalo na vso moč. Mentorja sta že zgodaj odšla, mi pa smo se tudi odpravili na pot. Sicer smo šli po malo drugačni trasi, kot je bilo sicer narisano na karti, vendar je bilo vse v redu. Ko smo bili na približno polovici poti do naše druge točke, smo se počasi začeli zavedati, da naš največji problem ne bo kondicija temveč pomanjkanje vode. V tistem trenutku smo je imeli še samo od 5 do 7 litrov. Ob prispetju na kontrolno točko smo jedli in nato nadaljevali pot (tortilje so bile odlične). Pot je nato potekala ob kamnitem zidu in nato po cesti. Preden pa smo prišli do ceste, pa je bilo potrebno priti skozi pašnik. Zakaj? Zato ker sva z Žanom naredila manjšo napako in vodila skupino v napačno smer. V napačno smer smo hodili približno 30 min. Skupaj z Žanom in preostalimi sva naredila ključno odločitev, kar je pomenilo plezanje preko kamnite ograje za ovce. Ko smo po dolgi poti le prišli do točke (križišča), smo raje nadaljevali pot, saj se je nakazovalo slabo vreme, ki ga nato na srečo ni bilo. Prišli smo do naslednje kontrolne točke in mentorjev, ki sta nam dala navodila, kako orientirati po »labirintu« vse do kontrolne točke nekje v goščavi. Punci sta dobili kazen, ker sta se skrili za grm in nista šli do točke. Gašper, Jan in jaz smo dobili milejšo kazen, zato ker smo Žanu in Roku pomagali pri prikrivanju dokazov tega početja. Končno smo prispeli do poti za Mali Hlam, ko smo nato odšli malo naprej. Z Rokom in Žanom sem si šel ogledat, ali je potok v bližini (ni ga bilo). Ko smo se vrnili, sta nas pričakala mentorja in sta nas nakregala, saj smo pustili skupino za nami, kljub temu, da je Žan povedal Gašperju, kam smo bili namenjeni. Mentorja sta nam povedala, da je rezervna zaloga vode na sobotni drugi točki, zato sta se do tam odpravila Žan in Rok, saj je bila voda nujna za nemoteno nadaljevanje odprave. Medtem smo šli na Mali Hlam in počakali na njuno vrnitev. Ko sta prišla nazaj, smo se odpravili poiskat prenočišče nekje v gozdu. Po končanem postavljanju šotorov smo večerjali, Žan in Rok sta odšla na vrh posnet sončni zahod. Ko sta prišla nazaj, sta nato še malo pojedla, nato smo šli spat.

dan 3

Zadnji dan se je začel že ob 5.20. Pospravili smo vse stvari in se odpravili na pot. Na poti do prve točke smo se ustavili in natočili svoje plastenke z vodo iz potoka ob poti. Ko smo napolnili plastenke, smo nadaljevali pot in kmalu prispeli do prve točke našega zadnjega dne. Z Vesno sva se namazala s sončno kremo, saj je mene prejšnji dan malo opeklo sonce po rokah, njo pa po obrazu. Preden smo zapustili gozd in se odpravili na pot po grebenu, smo zajtrkovali. Ko smo pojedli zajtrk do konca, smo se podali na pot. To je trajala približno 5 ur in je bila zelo vetrovna vse do zadnjega spusta. Matej (mentor) nam je dal nalogo na poti do predzadnje točke naše odprave še nalogo s kamni napisati MEPI KRŠKO. Ko smo le prispeli na cilj, smo bili zelo utrujeni in smo si želeli iti samo še v morje, ki nas je neprestano skozi celotno odpravo vabilo k sebi. 

Odprava je bila s tem končana, naša stopala nepremagljiva, naš  duh pa nad oblaki, saj je bilo končno konec zelo zahtevne tridnevne odprave.