Pot štirih slapov v našem domačem okolju je ekipo Mepi Krško vabila že pred korono, potem so nas zaustavile občinske meje, zdaj pa smo izkoristili priložnost, da zadnji veliki trening pred obema letošnjima odpravama izkoristimo ne samo za nabiranje kondicije ter srečanje s starši, ampak da jo končno prehodimo od začetka do konca.
Ker vsak začetek ni enak in je včasih komu konec začetek, smo tako zastavili tudi mi in se na pot podali z najbolj oddaljenega slapu Bojavnik, ki v bistvu ni slap, ampak slapišče s skupno višino 20m. Od staršev, ki so nas prijazno popeljali do izhodišča, smo se pod slapom poslovili, zagrizli v strmino, ki je popustila šele, ko smo se znašli na cesti nad slapom. Naš naslednji cilj je slap Bojanca, do katerega se sprehodimo v čudovitem sobotnem jutru po samo naših poljskih in gozdnih poteh. Zgodnji začetek nam omogoča, da smo na poti sami. Spustimo se do najbolj priljubljenega izhodišča za Bohor, potem pa sledimo smeri lične lesene table ter naš korak prepustimo travnik potem ter čarobnosti zelene dolinice, po kateri se prebijemo do izhodišča za obisk slapu Bojanca. Pot do njega je za fante zabavna, ker se lahko ob slapu povzpnejo po sobah, pri glavnem 15 metrskem slapu v zatrepu soteske pa je tolmun k osvežitvi povabil dva najbolj vroča, za ohladitev ostalih je bila dovolj prijetno sveža senca.
Po vodnih, pasjih in drone vragolijah se po varovani poti povzpnemo do planote nad slapom, kjer nas pričaka nova pot – tokrat se bomo spustili k Peklu. Pot do slapu je sicer nebeško lepa, krajši postanek izkoristimo za legendo o Bojanci ter Ajdnih pečeh, ki se nahajajo v bližini. Slap Pekel pada v globino kar 22 metrov in je res veličastno peklenski.Matic nas že dlje časa nagovarja, da bi organizirali Mepi noč, pokazal nam je jamo, kjer je sam že prespal kot skavt, prav gotovo se bomo v votlinico za pet ob priložnosti vrnili in preživeli noč v objemu bohorskih gozdov.
Še Ubijavnik nas čaka, do katerega se prebijemo po brezpotju, na katerem zmotimo mir os, ki nam z večkratnimi dajo vedeti, da nismo ravno dobrodošli. Pri Ubijavniku si ohladimo bojne rane, slap dvostopenjski, v globel prihrumi z 10 m, no, kadar je dovolj vode, ob našem obisku je prijazno skakljal preko skalnih pragov in se nežno šumeče zlival v Lumpiju ljub tolmunček. Povzpnemo se na pot, ki vodi proti koči, fantje se odločijo za hitrejšo, strmo varianto vzpona do koče. Pohod zaključijo po 4 urah in 1300m vzpona. Srečanje s starši mine v prijetnem pomenku o treningu, odpravah in taboru Outsider. Sobotno dopoldne smo zaključili s Cedevito, širokimi nasmehi in žarečimi očmi. O utrujenosti niti duha ne sluha, tudi slabe volje zaradi kopriv in pikov os ni bilo – fantje Mepi Krško so pripravljeni na srebrno in zlato odpravo.
