Na prešernovo smo se na dveh in štirih odpravili na Kum. Sneženje je napovedovalo dolgo in naporno turo. Iz Zidanega mosta smo krenili na cicko, kjer je bilo jasno, da bomo to jutro vkorakali v deviški sneg Škratove doline.
Na prešernovo smo se na dveh in štirih odpravili na Kum. Sneženje je napovedovalo dolgo in naporno turo. Iz Zidanega mosta smo krenili na cicko, kjer je bilo jasno, da bomo to jutro vkorakali v deviški sneg Škratove doline. Čeprav je šlo nekaj časa brez krpelj, naju je z Nikom narava kmalu prepričala, da morava, če zares hočeva priti na vrh, spremeniti miselnost… Kmalu se ga je nabralo dobra pol metra in nad zapuščenim mlinom ni več šlo kot bi si vsi želeli. Pasja razposajenost je usihala z vsakim premaganim višinskim metrom, kepe strjenega snega na pasjem podvozju pa so hojo štirinožca še dodatno oteževale. Narava, ki jo tam vidimo v vseh možnih barvnih odtenkih, je bila tokrat na razpologo le v črno beli obliki. Sivina, ki je preplavila prostor in megla, ki se je vila z doline nama je zastirala pogled v nebo. Sneg, ki je občasno naletaval, je le še povečeval monotonost pokrajine. Ko sva naposled dosegla cesto pri Čemernem, nama je dobesedno odleglo,a sva po tistih nekaj sto metrov spluženega asfalta kmalu zopet zakorakala v sneg. Kolena so postajala vse težja, saj se je tudi v krpljah udiralo in pot se je vlekla, a vrh se je bližal, prav tako pa tudi vonj po gobovi juhi in vročemu čaju. Po štirih urh garanja se je tik pod vršnim grebenom nad dobrega metra debeli snežni podlagi le začelo jasniti in v mrzlem vetru smo dosegli kočo pod cerkvico Sv. Neže. Pasji prijatelj žal ni imel možnosti, da bi posedal na toplem. Za pot navzdol sva z Nikom izbrala tisto na Hrastnik in lov na vlak in tek na železniško postajo se je začel. Delno shojena pot navzdol nam je vsem omogočila, da smo dolino dosegli v eni uri, kar je nekerim dalo še nekaj časa, da ožamejo mokre nogavice. Vsekakor prava zimska avantura v slovenskem sredogorju.
