V hladno jutro, ki se še ni dodobro zbudilo, je vstopilo sedem Mepijevcev in še dva spremljevalca skupaj s štirinožcema, ki sta komaj čakala, da Siemensovo premično kletko zamenjata s pasjim igriščem, ki se je tokrat raztezalo po širšem območju nad Zidanim mostom in Hrastnikom. Predvsem tehnično zahtevne trase smo se lotili na vstopu na Aškerčevo pot, ki se vije po dobro uhojenih prehodih med Zidanim mostom in Rimskimi Toplicami nekaj sto metrov nad Savinjo
V hladno jutro, ki se še ni dodobro zbudilo, je vstopilo sedem Mepijevcev in še dva spremljevalca skupaj s štirinožcema, ki sta komaj čakala, da Siemensovo premično kletko zamenjata s pasjim igriščem, ki se je tokrat raztezalo po širšem območju nad Zidanim mostom in Hrastnikom. Predvsem tehnično zahtevne trase smo se lotili na vstopu na Aškerčevo pot, ki se vije po dobro uhojenih prehodih med Zidanim mostom in Rimskimi Toplicami nekaj sto metrov nad Savinjo. Zadosti visoko, da te odmaknejo od sivega industrializiranega sveta ob reki med domačijami višje zgoraj, ki samevajo med gričevjem, nekatere izmed njih še vedno ohranjajo videz, kot so ga imele nekoč. Kontrolne točke so bile tokrat postavljene na način, da je bila karta nujni pripomoček na celotni poti. Traser je poskušal skupini pokazati, da znata biti hoja na Kopitnik in prečenje na Gore tudi drugačna, polna nepričakovanih orientacijskih zank, polnokrvnih doživetij na mestoma zahtevnem terenu, kjer tudi psi, vsega hudega vajeni, razmišljajo kako in kam.
Jutranji svit pri vasi Marija Širje nas je napotil pod balvanski sklop Vejovnika, na trenutke kar divjega skalnega rebra, ki se vije ned vasjo v smeri vrha Kopitnika. Izkazalo se je, da je druga kontrolna točka poskrbela za dober ogrevalni manever, kjer smo nekateri iščoč živalske stečine kljukoma premagovali na trenutke že malce pretirane naklonine gozdnega pobočja, drugi pa so z orto varianto med blazinami suhega listja iskali najbližjo pot na rebro in se pri tem opirali na prepričanje, da gre po štirih tukaj lažje kot po dveh. Prvi pravi postanek smo opravili prav tu. Kopitnik se je še vedno skrival za razkritim vejevjem bukovega gozda, na vzhodu pa je obris sonca med meglicami Velikega Kozjega obetal lepši dan, kot ga je napovedala vremenarka. Dejstvo, da smo premagali večino višinske razlike, je na platoju med vrtačastim svetom opogumilo Mepijevce, da gredo po svoje. Seveda ni šlo brez izgubljanja in dejstva, da sva morala spremljevalca preživeti kar nekaj časa na razglednem vrhu, da so prišli tja tudi oni – vsaj nekateri. Debata na temo, zakaj je na markiran vrh Kopitnika potrebno iti navzdol in zakaj to ni najvišja kota, kot je to označeno na karti, ostaja odprta, neizpodbitno pa je dejstvo, da je vrh v naravi in da je bilo potrebno priti.
Skoraj vsi so uspešno opravili popravni izpit, drugi pa so našli pri koči na Kopitniku novo disciplino na snegu – kartonodrč. Tej adrenalinski disciplini na kvadratnem metru ne ravno mehke, a zato toliko bolj hitre kartonaste podlage, so se na pomrznjenem snegu pridružili še psi. Čaju z medom in pogovoru med spremljevalcema, kaj in zakaj se je vse zgodilo do tu, je sledil spust po cesti proti Turju, ki smo ga občasno krajšali po gozdu. Na ustreznem mestu smo izbrali azimut smer do doma na Gorah. Prehodi po mestoma zaraslem in vnovič pogozdenem območju nizke podrasti nikomur resnično niso delali težav, ugotavljali pa smo, da karti morda vseeno ne gre preveč zaupati. Na asfalt pridemo malo pred odcepom za šesto kontrolno točko, pred katero opravimo z obveznim postankom v koči. Gostilništvo, ki tukaj nima preveč skupnega s planinsko postojanko, ponuja obiskovalcem prehranjevanje v vseh oblikah, menu je dolg, a kvaliteta temu ne sledi. Hitro pripravljene jedi iz pretirano obarvane zamrznjene zelenjave na nekatere niso pustile nekega umetniškega vtisa, okus je bil primeren Lidl kvaliteti. Na srečo so se nekateri najedli, drugi pa so zadovoljstvo poskusili najti na pultu, kjer so se ponujali v plastiko odeti Haribo medvedki. Žal ima na Gorah gostoljubje omejitev v obliki dobre volje kelnarce, pa še za male otroke je, ne za takšne ‘kot so vaši’. Pa tega nismo vedeli, žal. A je vedno zabavno ob argumentaciji, kjer se neprimerno posiljevanje otrok samo sooči z svojim absurdom – kje so kriteriji, po katerih se odloča komu in koliko. In predvsem: zakaj?
Nadaljujemo proti Kovku, kjer pri naslednji kontrolni točki doživimo največ vprašanj, kje smo in kam gremo. Spustimo se do vasi Zavrate, kjer se psa spopadeta s preveč zvedavim kosmatim domačinom. Nestrpnost v zraku in duh bojevitega partizanstva, ki hrani žig na predzadnji hiši v vasi Kovk, izgine po obisku zadnje kontrolne točke, kjer se odločimo, da gremo v dolino po najkrajši možni poti, ki vodi po grebenu in nato po strmini gozdov nad potokom Boben. Kar nekaj akrobatike je potrebno, da v svetu, kjer očitno ne hodi praktično nihče, pridemo z ne preveč umazanimi ritmi do opazovalnice, kjer se pot čez drn in strn konča. Vratolomni spust končamo pri prvi hiši, a se nato odločimo iti pod daljnovodi nekaj sto metrov vzporedno nad cesto nad steklarno, kjer nas vonj po klorovih izpustih dokončno vrne v civilizacijo in absurd človekovega bivanja v naravi. Nekako se prebijemo na tire in nato po skoraj nerabljeni progi, ob kateri nekateri raziščejo nekaj rovov ob poti.
Na postajo pridemo še pravi čas, da pojemo vse, kar nam je ostalo v nahrbtniku. Nekdo se navkljub kupljeni karti odloči potovati z že porabljeno. Gremo domov.
Napet in skorajda brez snega popoln kulturni pohod. BRAVO, FANTJE!