Dežuje. Ko v Kozini zapustimo sodobni hram za nakup življa, se nebo zjoče do konca. Ker še verjamemo napovedi slovenske meteorologinje, ki v eter jutra neprestano ponavlja današnjo dnevno sago o modrini nebesnega svoda po celotni domovini, se navkljub neizrečenih besed odpravimo naprej.
Tukaj na robu očetnjave pa se čez Krvavi Potok prebijemo brez potrebnih dokumentov v vas Jezero, ki je, locirana na vrhu vzpetine, del ozemlja, za katerega meteorološka napoved torej ne velja? Pri cerkvi je prostor za parking in za pripravo v stene, po katerih bo še nekaj urah ponekod občasno curljalo. Od tu se planinari navzdol.
Na vstopu v ferato Bruno Biondi izberemo med udeleženci ustrezni vrstni red gibanja po steni, najmlajši je na sledi hitrega, ta stari pa ni zadnji, saj bi sicer lahko ostal daleč zadaj.
Pot, ki je bila zaradi uničene jeklenice na najtežjem delu pred nekaj meseci zaprta, ta dan zaradi vremena, ki zahteva špartanski duh v avanture željnem telesu, nima obiska kot ponavadi.
Zaradi plezanja največ kakšnih 10 m nad krošnjami mediteranskega drevja ni tako vrtoglava kot tiste, ki smo jih že bili vajeni, a je tu občasno feratanje navzdol tudi veščina, ki se ponavadi ne izvaja. Z očmi na ostalih, ki vsi dosledno upoštevajo vsa pravila varnosti v teh razmerah, poskušam posneti nekaj materiala z naglavno kamero in fotoaparatom. Posnetki so spektakularni, pogled proti morju kazijo le terminali ob obali ter industrializacija krajev zraven.
Nedaleč nazaj po dolini Glinščice opazimo slap in Comicijev greben, ki vabi vsakič, ko ga vidiš. Po preplezani ferati BB poiščemo še vstop v drugo – Nos, ki malce preseneti z določenimi detajli. Vrnemo se po steni in nato preplezamo še tretjo – Nebeško rožo. S poziranjem na vrhu markantnega borovca trojica zaključi s plezalnim delom treninga. 
Po skalnem robu se vrnemo se k avtu. Spustimo se vozilom do Glinščice, kjer poiščemo pot do na prvi pogled lažje dostopnega slapu.
S potopom v tolmunu tisti z že končano OŠ testiramo občutljivost na mraz. A tudi na brežinah je zanimivo. Po neoznačenih prehodih po drugi strani divje reke se vračamo nazaj, pot se konča na nerodni polički, ki zahteva dokaj veliko mero previdnosti. Pri koči napoči čas za okrepčilo. Ledeni eksotični smoothiji se bili za najmlajšega poskus testiranja mej potrpežljivosti – vprašanja, koliko kozarcev ga bomo spili navzlic ceni, tako ni bilo. Oča plačajo sinu, ki je marketinško poskrbel za vse. Prisiljena solidarnost kot vir ekipnega povezovanja tokrat deluje. Do morja sicer ni več daleč, a se odločimo, da se bomo vrgli s pomola raje v Portorožu. Morsko kopanje se je bolj prileglo kot tisto nekaj ur prej, z junijskim plavanjem pa smo se nekateri za letos tudi poslovili od slane vode. Povzetek: Dober medgeneracijski trening z veliko različnih dejavnosti na turbo pogon.
0 Komentarjev