DUGI OTOK

Na Dugi otok sem zakorakal šele drugič. Prvič pred dverma letoma, ko sem s potovalnim kajakom otok obplul in se na poti na Kornate ustavil tam za kratek čas. Dolžina otoka v razmerju do širine in višine zares prevladuje. To sem čutil takrat z vsakim zavesljajem, pa tudi zdaj, ko nas je pet poskušalo prehoditi celoten otok v treh dneh z vso hrano in z vso opremo, ki smo jo vzeli s sabo za bivanje na prostem. Začeli smo v Zadru. Na katamaran je bilo potrebno počakati do naslednjega jutra, zato smo čas izkoristili za ogled starega mestnega jedra. Dlje časa smo postajali  pred cerkvijo Sv. Donata, največje znamenitosti mesta, ki je skozi zgodovino bila desakralizirana in služila marsičemu. Bila je skladišče, muzej, v zadnjem času tudi glasbena dvorana z izjemno akustiko. Na trgu pred cerkvijo smo preiskali vse zgodovinske artefakte, najverjetneje grobnice na prostem ter se odločili, da vseeno nekje nekaj pojemo. O spanju nismo veliko razpravljali, a je bilo očitno, da se bo potrebno odpeljati nekam iz mesta in poiskati primeren prostor za šotorjenje. Nekje proti Viru sem zavil s ceste in pri opuščenem adrenalinskem parku sredi mediteranskega gozda določil mesto nočitve. Vse je bilo lepo in mirno do trenutka, ko sta iz avta prišla psa. Nekje blizu ali pa malo dlje se je začelo intenzivno pasje zavijanje, ki so verižno navijali decibele. Na trenutke je kazalo, da ne bo miru in da je potrebno iti drugam, a sta se psa po selitvi nazaj v avto končno umirila. Prebujali smo se v mrzli noč in se zbudili v zelo mrzlo jutro. Jutranjih obredov prehranjevanja nismo izpuščali, čeprav je bilo potrebno pred odhodom na otok še marsikaj postoriti. Na katamaran te spustijo tudi s psom, le da moraš potovanje preživeti z njim na palubi. Dejansko vožnja hitro mine, čeprav nam je na otok vzelo kar poldrugo uro časa. Na otoke kot so Zverinac in Sestrunj dnevno prihaja kakšna peščica ljudi, že s plovila je jasno, da je ritem življenja tam izjemno počasen, danes verjetno nesprejemljiv za marsikoga. Prepričan pa sem, da prav taki kraji s svojo čarobno samoto vzbujajo v človeku dodatni zagon, kjer se mora vsak ukvarjati predvsem s sabo in manj z drugimi. V Božavo na Dugi otok smo prišli odločeni, da se takoj poženemo čez hrib na drugo stran. Po začrtani trasi smo pred vasjo Soline prehiteli murskosoboške planince, ki so bili, obloženi z dolenjsko rujno kapljico, napoteni v isto smer. Soline so krasna vasica, ki smo jo tisti dopoldan po cestah okupirali le Slovenci. Zastoji na južnih mejah nam ne pridejo do živega. V središču vasi je  za domačine daleč najbolj uporabno igrišče – boćalište. Lumpi je takoj zagrabil eno kroglo in jo nosil v gobcu sem in tja. Igra tako ni bila mogoča, saj eden od igralcev ni spoštoval pravil. Do vasi Veli rat smo šli sprva po glavni cesti, kar se nam ne dogaja pogosto, psa sem imel ob sebi, da sem ju  v tistih njihovih pomembnejših trenutkih preganjanja vaških mačk imel privezana nase. Tako sem ugotovil, da si lahko prisvojim še dodatni 2 DP(dog power) pri premagovanju klancev z maksimalno obteženim nahrbtnikom. Na vrh svetilnika smo odšli mimo gospodarice, ki je čakala moža svetilničarja, ki ga ni in ni bilo. Malo nejevolje je hitro minilo, ko je lahko zaslužila. Krožne stopnice se v betonski konstrukciji stavbe vijejo enakomerno proti vrhu vse do 57 m višine tik pod reflektorjem. Erik bi šel naprej po škrapljah, a nam to odsvetujejo. Na poti  si ne moremo kaj, da ne poskusimo zaviti s ceste s ciljem poskusiti najti krajše prehode do plaže Sakarun. Optimizem se konča v grmovju, naposled obupamo in pridemo v krožnem tavanju nazaj na cesto. Vsem, predvsem pa psom, se z minute v minuto veča potreba po kosilu, ki jo uresničimo na  kontrolni točki 6. Sakarun je ena od najlepših plaž na Jadranu, pravijo. V tem času je prepolna morske trave, ki jo tok nanaša na obalo, zraven pa še kakšno mrtvo kozo, ki pade s klifov Telašćice in konča prav tukaj. Smeti navtičnega turizma dodajo še svoje in od pravljične idile Sakaruna ni ostalo kaj dosti, čeprav je od daleč še naprej izgledala  kot idealno mesto za počitek. Erik, Maj in Alina uresničijo svojo željo po kopanju. Maj ugotovi, da je nekje izgubil svojo Teslo. Iskalna akcija steče, na KT 5 je potrebno še enkrat, tudi po plaži rijemo, a zaman. Slika CSI ekipe, ki jo pošljemo okolici, je očitna. Nekaj iščemo. Končno pristopi nek par in nas obvesti, kje je. ČAs za lonce. Špageti so teknili, vse ostalo pa tudi. Zavedam se, da smo prehodili že 16 km, da nas čakata še dva dolga dneva, a predlog, da bi ostali čez noč tu, zavrnejo. Gremo naprej na Veli Žal. Še dodatnih sedem kilometrov škrapinga do večera ob zahodni obali vse do otoka Mežanj. Na poti gre mladina naprej, psa pa za njima. Ko uživamo v razgledih, na obali opazimo truplo sesalca. Delfin, ki že nekaj časa ležal na škrapljah, je iz neznanega razloga zamenjal življenjski habitat in končal na skalovju. Sonce se je že počasi začelo spuščati proti obzorju, ko smo zagledali prve večje makete lesenih hišk. Plaža tako ni več daleč. V večernih barvah dosežemo mesto nočitve, nekje pod borovci najdemo krasen prostor za spanje. Noč je pod krošnjo v šotorih minila mirno, le Lumpi je imel glasen izpad strahu. Plazeče mravlje? Škorpijon, ki smo ga zjutraj našli pred šotorom? V novo jutro se je marsikdo prebudil z bolečimi mišicami od prejšnjega dne. Čaj in kava so prispevali k boljšemu razpoloženju in v trenutku smo bili nared. Do glavne ceste na vrhu grebena je bilo dobre pol ure, do mesta Brbinj pa še dodatna ena ura. Celotno pot smo prehodili po asfaltirani cesti, na kateri smo srečali toliko vozil, da bi jih lahko prešteli na prste ene roke. Nekaj me je prijelo, da sem malo pred koncem začel iskati prehode po divjem, čeprav me je domačin opomnil, da jih ni. Po prvem neuspelem poskusu sem se trmasto odločil, da poskusim sam še enkrat, ostali pa so pametno raje šli po cesti. Tudi Aron je hotel dol s ceste, zato sva se skupaj prebijala skozi zarasle parcele proti obali. Nekaj kač, ki sem jih zmotil pri počitku, so se raje skrile kot pa poskušale deliti prostor s psom in človekom, ki ne ve, kam natančno sploh gre. Seveda se je izkazalo, da sem hodil dlje in počasneje kot ostali. V vasici dotočim vodo, psa sta bila počitka zelo vesela. Potem pa Frka. ‘Ko pride Frka, nema frke.’ Taksi Frka. Edini taksi na otoku. Vozi in informira. Pove še kakšno zanimivost o otoku (naenkrat pove, da na otoku ni vode, da zbirajo deževnico, de je bila Telašćica še pred nekaj deset leti gola, da pa invazivni bor s celine porašča pobočja, da je taksist na otoku pozimi ribič…), prepriča pa nas tudi, da ne gremo na Velo stražo, najvišji vrh otoka, ki je v lasti vojske, saj je prehod do tja onemogočen. V vročici dneva nam ni bilo potrebno večkrat reči, da hrib preskočimo, našo odločitev da gremo do jame Strašna peć, pa zamenjamo z drugo. Južneje. Tako nas odloži na polju Malo jezero, kjer naj bi prespali drugi dan. A ura še ne bije poldan in z vodo, ki nam jo priskrbi prav Frka, se počutimo dovolj močno, da nadaljujemo proti jugu. Cesta se v goščavi pričakovano konča, nihče pa ne ve, kako bo naprej. Nekaj dvomov v pogledih je sicer možno zaslediti, a nam začetna lovska sled skozi gozd vlije veliko dodatnega optimizma. Pol ure kasneje v območju nižje vegetacije se pot počasi izgublja, nato pa se pod hribom tik pod sedlom zgodi nekaj, kar označi dan do večera – ljubezen z makijo in škrapljami. Na razgledni točki prvič ugledamo zaliv Telašćice. Odločitev levo ali desno skupina skupaj s psoma prepusti meni, seveda izberem tisto v zračni črti po grebenu. V primerjavi z makijo je škraping luksuz, omogoča gibanje naprej. Hojo na skalah zamenjuje plezanje, psi morajo premagati kar nekaj skalnih skokov. Občasno lomastenje po grmovju prinaša veliko vijuganja, ohranjamo smer, težko pa je govoriti o poti, ker je preprosto ni. Izgleda že tako, da je narava naredila tako, da tukaj (avan)turistov ne bi bilo. Do ruševin cerkvice Sv. Viktorja nas ločujeta še vsaj dva kilometra. Sami sicer ne vemo, kaj nas čaka v naslednjih metrih, a se nazaj ne oziramo. Potrebno je vztrajati. Od cerkvice naprej vodi celo označena pot, ki jo samozavestno ignoriram. Gremo še naprej po grebenu… Tistih nekaj sto metrov do ceste se sprevrže v eno samo borbo z makijo. Ko sprevidiš, da tudi psa ne moreta več naprej, saj je prostorski medij spredaj porasel od tal do krošenj, ti je jasno, da si v težavah. Potrebno je ogromno truda za vsak korak. Po nezaščitenih delih telesa dobimo nekateri kar nekaj bojnih ran, GoPro na glavi ne morem uporabiti, saj mi ga grmovje vztrajno meče z glave. že ko počasi modrujemo, da bi še Bear Griylls tu poklical helikopter, nas preseneti glasba in vonj po žaru. Slišimo glasove ljudi. Zanimiva stuacija, v kateri vemo, kjer smo in kam moramo iti, pa ne moremo, ker ne gre. Prebijemo se do porasle kamnite ograje, ki jo preskočimo. Nato še eno. Na tretji komaj zlezemo z nje, nakar pa splezamo na zadnjo, po kateri se celo da hoditi. Civilizacijo zagledamo na parceli, kjer mladina praznuje praznik dela. Prime me, da jim povem, da sem moral skoraj uro poslušati zanič glasbo in sestradan vohati dobrote z žara, a nas zadnji čas premami vonj po morju, ki je nedaleč stran. Uvala Jaz. Na pomolu razložimo vse, kar premoremo. V posodo nad gorilnik zlijemo še zadnje količine vode. Še preden smo začeli razmišljati, kjer bomo prenočevali, nas obišče ekspedicija rangerjev parka. Svoje poslanstvo jemljejo kar preveč resno, Lumpi ni prav nič navdušen nad njihovo prisotnostjo. Pasji in človeški sogovornik si to hitro izmenjata, nekaterim drgim pa je to predvsem smešno. Duhovi se hitro pomirijo, a je človek jezen, zato moramo vsi člani odprave karseda hitro spakirati, saj je v parku prepovedano kampirati. Seveda je reitev kmalu na obzorju. Dejansko se ponuja po nekaj km ceste na olivnem polju v neposredni bližini vasi Sali. Avtoštop šride prav in tako nam uspe postaviti šotore tik pred mrakom.  Nazaj v Talaščico pa s Frko, tako da naslednji dan začnemo tam, kjer smo bili pregnani.